Dr. Matjaž Kmecl je menil, da je med Vodovnikom in Prešernom velika razlika. To trditev je izrekel zato, ker je etnomuzikolog Julijan Strajnar na simpoziju zatrdil: Vodovnika lahko mirno primerjamo s Prešernom, je velik umetnik in ne samo pesnik. Kmecla je zanimalo, zakaj se z Vodovnikom ni ukvarjal Fran Levstik. Ali ga ni poznal ali ga je podcenjeval? Poznati ga je bržkone moral, bil je v Konjicah in celo o tem kraju pisal. Levstik se sicer ljudskim pevcem ni izogibal, veliko je študiral dolenjske ljudske pevce, le Vodovniku ni namenil niti besede. Kmecl je prepričan, da je v Vodovnikovih pesmih veliko humornosti in komičnosti - prav tistih robatih šal, o katerih je Levstik toliko pisal. A Vodovnika kljub temu ni našel. Vodovnikovi verzi so občutni, na koncu pesmi se bolj ali manj vedno zastavlja tragično vprašanje. Pesnikov humor se velikokrat spremeni v trivialnost oziroma posmehljivost, je med drugim menil Kmecl in Vodovnika označil za diogenskega filozofa. Gre za format s talentom, je še zatrdil Kmecl, njegov pogled na svet ni žabji, ampak širši, pesnik vidi življenjsko nazorsko ozadje s humorističnimi gesli, ki poudarjajo končnost človekovega življenja. Privlačen znanstveni odmerek k Vodovnikovim pesmim je prispevala Jelena Sitar. Pod njenim drobnogledom so bili predmeti, ki so v njegovih pesmih. In prav predmeti poudarjajo poetičnost in dramatičnost. Sitarjeva je omenila koš, cokle, bajto in marelo. Koš je pesnikov podpis, cokle so znamenje humornosti in značilnost Skomarja, bajta ponazarja svet in realnost, marela pa pomeni pesnikova nebesa, morda nebo.