Ko pridejo skupaj moški, si pogosto pripovedujejo šale. Včasih se ženske potem razburjajo, da se smejijo površnim ali robatim šalam. Toda moški čutijo potrebo, da se med seboj šalijo. Tudi če so to včasih šale na račun žensk ali mogočnikov, pa se v njih izraža potreba, da življenja ne bi jemali preresno, da bi izstopili iz trdega sveta poklica, iz patosa pretirane duhovnosti, ki samo sebe jemlje preresno. Biti moški pomeni, imeti smisel za humor. Moški potrebuje šaljivca v sebi, da lahko v tem svetu živi uravnoteženo. Brez tega bi se preveč vdajal jezi nad razmerami tega sveta. Seveda pa ima tudi šaljivec senčno stran. Vse lahko obrne na smešno stran in se izogne vsaki odgovornosti. Vedno potrebuje oba pola: pripravljenost za boj proti vsem krivicam tega sveta in hkrati notranjo svobodo, ki jo šaljivec kaže do vsega. Pravi šaljivec razkrinka vse nepristno in krivično na svetu. In razkrinkavanje ima pogosto večjo moč kot nasilno napadanje. Kdor se zagrizeno bori proti čemu, se pogosto zagrize v boj in se ne premakne naprej. Kdor krivičnost razkrinka, ji odvzame moč. Humor je subverzivna sila. Zato se zlasti totalitarne države bojijo humorja. Toda tudi danes politiki pogosto nastopajo z velikim patosom. Tedaj je potrebna družbenokritična funkcija šaljivca, ki patos razkrinka kot poskus manipulacije z ljudmi.