Rimska književnost je nastala in se razvijala v precejšnji odvisnosti od grške. Za njen začetek velja letnica 240 pr. Kr., ko je bila v latinščino prevedena Odiseja. Prevodom iz grščine so sledila izvirna dela. V spremenjenih družbenih razmerah je nastajala besedna umetnost, ki se v marsičem razlikuje od grške: predvsem je manj arhaična, motivno in idejno bolj civilizacijska, bolj kultivirana, a v svoji skrbi za popolnost oblike včasih že kar preveč razumska in hladna. Vplivala je na evropsko književnost od Danteja do romantike. Ta je spet odkrila grško književnost. Romantiki, predvsem nemški, so poudarjali njeno prvinskost in izvirnost ter rimski književnosti očitali nepristnost in epigonskost. Priznavali so bolj ali manj le njeno »posredniško« vlogo, ki naj bi bila v tem, da je umetniške, miselne in civilizacijske dosežke starih Grkov ohranila in prenesla v srednjeveško oziroma moderno Evropo. Vendar so največji rimski pisci ustvarili dela, ki v umetniškem pogledu ne zaostajajo za grškimi stvaritvami, pri katerih so se zgledovali, včasih pa jih celo presegajo. To velja predvsem za liriko, tudi za prozo in komedijo, ne pa seveda za tragedijo. V zgodnjem, predklasičnem obdobju rimske književnosti je dosegla umetniški vrh rimska komedija (glej str. 132). Njen najvidnejši predstavnik je bil Plavt. Pisal je izvirne drame in predeloval novogrške komedije v igre s petjem. V njih je – poleg situacijske komike, temelječe na spletkah, zamenjavah ipd. – ohranil stalne tipe, ki jih je poznala grška nova komedija, največ pozornosti pa je namenil liku sužnja, ki je v vsaki njegovi komediji najdejavnejša in psihološko najbolj izoblikovana dramska oseba. Plavtove spevoigre se od helenistične nove komedije razlikujejo po tem, da je v njih – poleg petja – veliko burkaških prvin, duhovitih scenskih domislic in robatih šal. Kot dober jezikovni stilist je veliko prispeval h kultiviranju knjižnega jezika. Klasično dobo (od 81 pr. Kr. do 117) po navadi delimo na zlati in srebrni vek. V njej se najprej razvijeta govorništvo (Cicero) in zgodovinopisje (Julij Cezar), nato pa v zlatem veku predvsem lirika (Katul, Horacij, Tibul, Ovidij), a tudi epika (Vergilijev ep Eneida, Ovidijeve Metamorfoze). Na začetku svoje zgodovinske poti so Rimljani, vojaško ljudstvo, gledali na pesniško ustvarjanje kot na manjvredno početje. Najprej so priznali domovinsko pravico tisti poeziji, ki je opevala vzvišene bogoslužne in domoljubne ideje, zato rod »novih pesnikov« (neoterikov), ki je nastopil v prvem stoletju pr. Kr. in se je zgledoval pri lahkotnih helenističnih pesnikih, pri večini tedanjih rimskih bralcev ni mogel biti sprejet z navdušenjem. Spotakljive so se jim morale zdeti zlasti erotične pesmi najpomembnejšega pesnika med neoteriki – Katula, ki je pel o svoji ljubezni do Lesbije; opevanje individualne ljubezni je bilo namreč v tedanji rimski liriki šokantna novost. Največ slave sta bila v tem času deležna pesnika Vergilij, avtor epa Eneida, in Horacij; oba sta bila člana Mecenovega literarnega kroga in deležna posebne naklonjenosti cesarja Avgusta, čigar politične ideje sta s svojo poezijo vsaj do neke mere tudi podpirala. Manj je bil Avgust naklonjen Ovidiju: iz nepojasnjenih razlogov – morda zato, ker ni bil član njemu naklonjenega pesniškega kroga, ali morda zaradi preveč drznih erotičnih pesmi – ga je pregnal v mesto Tomi ob Črnem morju, kjer je napisal dve zbirki elegij. Njihova tema je tožba zaradi izgnanstva in so prvi primer antične elegije v današnjem pomenu, se pravi žalostinke. V srebrnem veku, to je po Avgustovi smrti, so najpomembnejša imena rimske književnosti Seneka (tragedija), Petronij (roman Satirikon), Marcial (največji mojster antičnega epigrama; zapustil jih je približno 1200) in Tacit (največji rimski zgodovinar). Rimska tragedija se po svoji umetniški vrednosti ne more primerjati z grško. Temu so pripomogli tudi rimski gledalci, saj zanjo niso kazali pravega zanimanja. Gotovo je bil to razlog, da se je Seneka, filozof in tragik, odločil za pisanje tragedij, ki niso bile namenjene uprizarjanju, ampak le javnim recitacijam, omejenim na manjše število poslušalcev. Čeprav te bralne drame v umetniškem pogledu ne dosegajo grškega vzora Evripidovih tragedij, so imele pomembno »posredniško« vlogo: od vseh antičnih tragedij so najbolj vplivale na renesančno in klasicistično tragedijo, tudi na velikega Shakespeara. Obdobje poznega cesarstva (od 117 do 476) je doba upada rimske književnosti.