Glas, ki me je preselil v resničnost - pomislila je name in me je ustvarila - je pripadal ženski. Da je ženska, je bilo očitno, kajti nič ni bila podobna moškim, ki sem jih imel za Dance. Imela je osebnost, in sicer žensko osebnost. Sedla je na rob postelje in me materinsko prijela za roko:»Ta svet je tvoj, Gen Mark 1, me smo ga samo uresničile. Me, Ki Vemo. Ko je bil sprejet zakon o umetni oploditvi samskih žensk, se je začela naša zgodovina. Z moškimi stare sorte ni bilo več kaj početi. Bilo je tako kot na kvizu: Vaš čas je potekel, naslednji kandidat, prosim! Ženske niso imele več nobenega veselja, da bi se tako ali drugače družile z vrsto, ki je v 40.000 letih pač zapravila priložnost, in so se odločile za umetno reprodukcijo. Še več, za umetniško reprodukcijo! Med vsemi programi se je izkazal kot najuspešnejši tvoj program, ki smo ga imenovale Gen Mark 1. Po tvoji navidezni smrti - kot boš pozneje zvedel, so te pokončali možje tvojega plemena na grozovit način - smo te ohranile v hibernaciji in od takrat se oplojujemo samo s tvojim semenom. Nekdanji moški rod je izginil in zdaj živimo v svetu, ki je posvečen Lepim umetnostim in Lepim mislim. Od materiala potrebujemo silno malo, komaj več kot nekdaj Aborigini. Ampak o tem kaj več potem, ko boš opravil nalogo, zaradi katere si bil priklican v življenje. Hibernacijsko seme ni več dovolj kakovostno, potrebujemo sveže.«