Gospodinja je medtem na pečki že grela čaj. Iz nahrbtnikov sva potegnila najini skodelici – na Tibetu namreč velja običaj, da skodelico nosiš s sabo – in ju nastavila. Iz čajnika je pritekla vroča tekočina rjave barve in dobila sva svoji prvi skodelici vročega čaja iz jakovega masla. Med srebanjem čaja smo se vneto pogovarjali, poskusiti sva jim dala celo pašteto, vendar jim ni bila najbolj všeč. Zunaj se je že zmračilo in domov je v družbi sosedov prišel še poglavar družine. Vsi skupaj smo se stisnili na rob postelje in si v soju svetlobe petrolejke v najini knjigi ogledovali fotografije Tibeta in risbe različnih božanstev. Lepe podobe so nemalokrat izzvale glasne vzklike občudovanja. Led je bil dokončno prebit. Za večerjo je gospodinja postregla s tsampo, pravo tibetansko tsampo pravega tibetanskega okusa. Iz vljudnosti sva se z njo mučila, dokler nama ni bilo slabo, nakar sva pokazala, da bova preostanek pojedla jutri, ker sva že sita. Po večerji smo se zabavali z gledanjem najinih posnetkov na ekranu kamere. Gospodar je že bil na romanju v Lhasi, ki so jo drugi poznali le s slik, zato so bili nad posnetki sila navdušeni. Imeniten večer smo sklenili s kozarčkom viskija, a so mi vtisi pravkar doživetega vseeno kradli spanje še pozno v noč.