Pot v tej knjigi, izdani v Šerugovi samozaložbi, ne pelje samo nekam daleč, ampak tudi nekam drugam. Družinskega očeta in avtorja komajda zanimajo uhojene turistične smeri v pogosto opisovana znamenita mesta in k posebnostim iz turističnih vodnikov, pač pa mnogo bolj v predele, ki jih potovalne agencije še niso odkrile. Tam ne išče samo naravnih zanimivosti, temveč predvsem naravne ljudi, poleg domorodcev tudi iz svojega, zahodnega sveta, ki so na dolgih poteh pripravljeni zamenjati udobja civilizacije za delčke praživljenja. Fotografsko bogato opremljena knjiga zato ni samo vešče napisan potopis; vanj so vpletena zelo osebna doživetja s pogostimi izleti v razmišljanja o življenju v dvoje in troje in z družino na večni poti skozi svet, pripovedi o nenavadnih vaških posebnežih na čisto drugih poldnevnikih in vzporednikih, zgodbice o globalizaciji sveta, ki sega do najbolj odmaknjenih in skritih kotičkov planeta, ter o težavah razvijajočih se čisto pred kratkim še »divjih« predelov, katerih prebivalci se kar naenkrat znajdejo v brezupnem življenju na robu civilizacije, vmes pa je še nekaj malega filozofiranja o življenjskih resnicah in vrednotah. In tudi o različnem razumevanju tega sveta: turistom ne gre v glavo, da hočejo dobiti domačini marsikje nekaj drobiža za fotografije, na katerih pozirajo. »Podjetni agentje v dolini včasih prodajo za tisoče dolarjev takih slik, letalske družbe zaslužijo, ko pripeljejo v te predele potnike, hoteli in restavracije zaslužijo, vodniki zaslužijo in celo nosači dobijo svoj delež! Le oni - prvi razlog, zaradi katerih smo prišli sem - ne dobijo nič. Ali skoraj nič. Ker nimajo česa ponuditi. Razen sebe in svoje drugačnosti. In nekaj časa traja, da se tega zavedo: Tisoč rupij! Foto rupis! Sam te fotografije prodajam in od tega živim. Oni se prodajajo in od tega životarijo. Včasih me stisne edinole ob misli, kako nepošteno malo dobe prav oni, ki so v vsem tem poslu daleč najbolj pomemben člen.« Ob takih odstavkih bralec za nekaj trenutkov odloži knjigo in se zamisli.