Ko sem čakal pred semaforjem, sem jo pogledal. Bila je bela kakor prt in čudno toga. Glava ji je počivala na naslonu in gledala je naravnost predse. Niti z eno samo mišico se ni zganila, le od časa do časa je zamižala, kakor da je prisiljena v to. Nekaj časa sem še peljal in potem našel prostor, kjer sem lahko ustavil parkirišče opuščenega kegljišča. Na vrhu stavbe, ki je bila videti kakor hangar, je stal reklamni pano z velikanskim kegljem. Sama sva bila na ogromnem parkirišču in zdelo se je, kakor da sva se znašla v neki pustoti na robu civilizacije.