Razumljivo je, da so kmetje vse skupaj spremljali z nelagodjem in poskušali v mejah možnosti temu nasprotovati. O tem nas poučujejo sodni spisi od 9. stoletja naprej, ki so neskončen niz ovadb, sporov, poniževanj. Včasih se je kmetom posrečilo, da so obranili svoje pravice in se z gospodo pogodili za vsaj delno medsebojno upoštevanje. V 12. stoletju, denimo, so si v severni Italiji nekatere kmečke skupnosti izborile ali znova priborile pravico do lova na skupni zemlji. Pogosteje pa so bile nasilno in dokončno razlastninjene. Kakor koli že, pravice do ledine so bile – in so dolgo ostale, ne glede na vse – v središču njihove pozornosti. To potrjuje kronist iz 11. stoletja Viljem iz Jumiegesa, ko piše o krvavem kmečkem uporu v vojvodini Normandiji leta 966: »Edini jasen izraz samozavesti kmetov, ki jo omenja kronist, je njihova volja, da bi sami izkoriščali gozdove in reke«. Upor je nasilno zatrl grof Raoul iz Evreuxa, stric vojvode Riharda II. Svoje privilegije je posebno trdovratno branilo angleško plemstvo, saj si je kralj lastil pravice do lova »velike divjadi« (jelenov in drugih velikih živali), krajevnim gospodom pa je pustil izključno pravico do lova manjše divjadi. Če upoštevamo take razmere, »si lahko predstavljamo«, nadaljuje Hilton, »da priljubljenost legend o likih, kakršen je bil pozneje Robin Hood, ni odsevala le občudovanja nad pustolovščinami na robu civilizacije, temveč tudi utopično podobo sveta, v katerem bi vsakdo lahko šel svobodno na lov in jedel meso«. Še v prihodnjih stoletjih so imeli kmetje za osrednji motiv pri uveljavljanju svojih pravic dostop do naravnih virov; tako je bilo v angleškem kmečkem uporu leta 1381 in v Nemčiji leta 1525.16