Prišel je nek glodalec, mogoče kuna, sobolj, kožušček je imel mehak, dišal je, s smrčkom ga je nežno božal po obrazu, potem je prišel drug in še eden in potem jih ni bilo več mogoče šteti. Čudno, vedli so se ponižno, prijateljsko, budno, komunicirali so med seboj, to se je jasno razumelo, rožnati smrčki so bili polni nekih besed in miganja, tačke so bile prav tako svetle barve in neporaščene po spodnjih straneh, dvigali so se na zadnje noge in vohali v ozračje, kakor bi se smejali, so bili. Premaknil je roko, da bi kakšnega pobožal, pa so izginili. Spraševal se je, zakaj so prišli, do sedaj jih v tem stanovanju ni bilo, v tej hiši jih niso poznali. Dovolj daleč od reke je, da bi lahko prišli sem gor. Mogoče je tudi njih to čudno mrtvaško poletje prisililo v drugačno vedenje. Prihajali so vedno novi in novi, polno stanovanje jih je bilo, še vedno so bili prijazni, potem je postalo očitno, da so zavzeli celo klet in da bodo čez dan zavzeli celo hišo. Kaj bo potem? Sedaj je prazna, gotovo pa se bodo odprla vhodna vrata in prišli bodo drugi ljudje, ki imajo pravico bivati v tej hiši. Kaj bo potem? Ali jih bodo pregnali? Vedel je, da cela hiša gomazi od teh prijaznih živali. Čudno, kot mestni otrok nikoli ni maral živali, bile so mu tuje in so ga ogrožale, imel je ta občutek. Spomnil se je, ko so nekega oktobra hodili po planjavi pod Bohinjsko Belo, saj ni vedel, kje natančno je bilo to, so gledali velike krave za ograjo, ki je bila zbita iz desk, in so se počutili varne in grozno se jim je zdelo, da je nekdo med njimi preskočil ograjo in se približal kravam, pri tem pa trdil, da bi sčasoma tako one prišle k njim, ker vohajo sol.