Ko je deževalo, je tekala po mokri travi, dvigala obraz k nebu, da so po njem polzele dežne kaplje, iztegovala roke in jih lovila v dlani. Kasneje, ko je znova posijalo sonce, si je posušila lase in se prisrčno smejala, ko je maček lizal vodo z njenih prstov. Že od vsega začetka ji je bil pri srcu in tudi maček ni niti enkrat samkrat iztegnil krempljev proti njej. Povsod ji je bil za petami, ko pa je ležal ob njej, je zadovoljno predel, zrl vanjo z napol priprtimi očmi ali se z rožnatim smrčkom dotikal njenih vedno daljših in lepših zlatorumenih las.