Želim si, da bi znal opisati tisti trenutek; ne le dogajanja, temveč svoje občutke. Iz tistega vidnega kota je bil Richard Parker še posebej mogočen. Gledal sem ga od zadaj, dvignjenega na zadnje tace, z obrnjeno glavo. Zdelo se je, kot da pozira za naslovnico monografije o naravnih čudesih. Izžareval je neverjetno moč in hkrati elegantno lahkotnost. Bil je izjemno mišičast, pa vendar vitek. Njegov kožuh je sijal. Rjavkasto oranžen trup s skoraj črnimi progami, bel trebuh in enakomeren niz črnih obročkov na dolgem repu so tvorili barvno kombinacijo, ki se je ne bi sramoval noben modni kreator. Imel je res veliko okroglo glavo, krasili pa so jo košati zalizci, lična bradica, dolgi in debeli beli brki, gotovo eni izmed najlepših, kar jih premore mačji svet, ter drobna zašiljena ušesa. Sredi korenjevo oranžnega obraza je kraljeval širok, pravilno oblikovan gobec, na koncu tega pa rožnat smrček. Obraz so okrožale valovite črne lise, ravno dovolj vpadljive, da so usmerjale pozornost h gobcu, ki se je nenavadno bakreno lesketal. Za popoln umetniški vtis so poskrbele snežno bele lise nad očmi, na licih in okrog ustnic. Skratka, obraz, ki je bil videti kot velikanski metulj z razprtimi krili, hkrati pa je imel izraz starega kitajskega modreca. A ko se njegove jantarne oči srečale z mojimi, me je prestrelil leden, osredotočen, ne sovražen ne prijateljski pogled, ki je pričal o nihanju med hladnokrvnostjo in kontroliranim izbruhom besa. Richard Parker je zastrigel z ušesi in privzdignil desni rob zgornje ustnice. Prikazal se je rumenkast podočnik, dolg kot moj sredinec.