No, pa si oglejmo delovno območje. Veliko ravno zemljišče gospoda Patrucca, ki je očitno nastalo med poplavami, se razteza ob rečni strugi mimo torklje in je prekrito z nekaj hektari majavih rastlinjakov z lesenimi okviri in stekli, prebarvanimi na belo, da so vrtnice zakrite pred močnim soncem. Med rastlinjaki so enako obsežne rožne grede, odprte preorane grede, na katerih se raztezajo bodeča vrsta za bodečo vrsto močno obrezanih vrtnic. Za to prašno, grudasto in popolnoma neromantično zemljo se izkaže, da je neverjetni vir tistih posamično zavitih vrtnic, ki jih vsak večer prodajajo po ulicah londonskega West Enda. Te bova, na nek način, ustvarjali v naslednjih mesecih, parili bova nova stebelca brstičev z nedolžnimi vrstami osnov, na katerih bodo rasla kot zbirka tujih parazitov, dokler čez mesec ali dva ne bodo vsak teden v velikih ohlajenih tovornjakih odpotovala, da bi nadlegovala obedovalce in plesalce v velikih evropskih prestolnicah. Le s težavo mi uspeva, da ne mislim na usodo, ki se očitno poigrava z menoj. Ali ni, vprašam sestro, v tem rožnem poslu opaziti blagega, a vendarle grozljivega odmeva bolj odbijajočega vidika Londona, od katerega sva odpotovali tako daleč, da bi mu le ubežali? Seveda ne, pravi Lucy. Ne bodi morbidna.