»Est ce qu'il ya un colis?« Urejen gospod z roževinastimi očali je stal pred odprtimi vrati francoskega avtobusa sredi Sarajeva in potnike vljudno prosil za kakšen paket s hrano, ki jim je morebiti ostal založen kje med osebnimi stvarmi. Prišel je prepozno. »Dovolj je bilo. Nič več nimamo,« je odrezavo in nejevoljno odgovorila gospa iz Strassbourga, ki je bila med organizatorji humanitarnega konvoja. Prvi Sarajevčan, ki je zjutraj pristopil k avtobusu, je dobil dva paketa, prijazne besede sočutja, volnen šal in nekaj zavojčkov Gauloises Blondes. Otovorjen kot šerpa je potem stekel skozi ostanke parka pred mestno skupščino in mimo kontejnerjev, ki pešce varujejo pred ostrostrelci, na varno gor po ulici Kralja Tomislava. Potem so se ob avtobusih, kombijih in tovornjakih konvoja, ki je teden dni prej krenil iz Alzacije, ustavljale gospe v širokih muslimanskih oblačilih, ki so v copatah odhajale na Bistrik po vodo: »Imate kaj tudi za nas?« Potrpežljivo so stale ob vratih in prej ali slej se je prikazal dnevni paket francoske vojske, steklenica oranžade, vrečka keksov ali kozarec nescafeja. Vsaka malenkost, ki prekine dolgčas enolične prehrane velikih organizacij, je vredna polurnega postopanja pod okni avtobusa. Otroci so se že pred meseci naučili prepoznavati oznake na humanitarnih konvojih in ločevati profesionalce, ki ob prošnjah neprizadeto gledajo naprej, od amaterjev, ki se raznežijo in začnejo brskati po žepih, torbah in prtljažnikih. »Gospod, imaš čokolado?« »En piškot?« »Daj žvečilni!« Alzačani so bili amaterji. Celo dopoldne so ganjeni polnili iztegnjene roke, zvečer pa so utrujeni od sočutja zapirali vrata avtobusa in na trenutke že odkrito sovražili grozd ljudi, ki jih je spremljal ves dan. »Pojdite proč. Nič več nimamo.« Očalar je kljub izborni francoščini ostal brez svojega paketa, čeprav je na prtljažniku ležala še velika kartonska škatla z modrim napisom »Alsace - Sarajevo«, ki se je potem tam valjala še v v Splitu, ko se je konvoj že vračal v Francijo. »No, ja,« se profesor sociologije ni preveč razburjal, »Če ne dajo, pač ne dajo.« Stopil je proti zgradbi predsedstva Bosne in Hercegovine, ki ga straži postarani gledališki igralec in vztrajno ponavaljal, da ne gre za čustva in da je incident nepomemben. »Seveda je nekoliko nenavadno, da jaz prosim šoferja tovornjaka za paket. Pred vojno bi se mi to zdelo žaljivo, sedaj pa se mi ne zdi, da mi primanjkuje samospoštovanja. Popolnoma vseeno mi je, če dobim paket od krajevne skupnosti, ki deli humanitarno pomoč Visokega komisariata, od Rdečega križa ali na cesti. Nisem se sam spravil v ta položaj. Drugi so me potisnili.« V mraku sva poskušala od šoferja avtobusa nažicati nekaj nafte iz njegovega rezervoarja, vendar brez uspeha. Humanitarni konvoj je razdelil svoj tovor in njegovi potniki so bili v mislih že na tiskovnih konferencah doma. »Nismo mi čudni,« je sklenil očalar, »Čudni so tile, ki nosijo sem pakete.«