Ponovni krohot. Dobri Traps, sunkovito potegnjen iz ene osuplosti v drugo, se je smejal zraven, pa čeprav rahlo v zadregi, se praskal po laseh, priznavajoče pokimal državnemu tožilcu, vendar ne nesrečno. Bil je celo dobre volje. Večer se mu je zdel kar najbolj posrečen; da se mu je naložilo umor, ga je sicer malo spravilo s tira in ga naredilo zamišljenega – sicer je to stanje občutil kot prijetno, toda v njem se je vzpenjala slutnja o višjih stvareh, o pravici, o krivdi in o pokori, ga napolnjevala s čudenjem. Strah, ki ga ni pozabil, ki se ga je polotil na vrtu in potem pozneje ob izbruhih smeha pri omizju, se mu je zdaj zdel neutemeljen in ga je zabaval. Vse je bilo tako človeško. Napeto je pričakoval, kaj bo sledilo. Družba se je preselila v salon k črni kavi, opotekajoča se, s spotikajočim se zagovornikom, v prostor, preobložen z okrasnimi drobnarijami in vazami. Na stenah ogromne gravure, pogledi na mesta, zgodovinsko, rütlijska zaprisega, bitka pri Laupenu, propad švicarske garde, prapor sedmih pokončnih, mavčni strop, štukatura, v kotu koncertni klavir, udobni stoli, nizki, ogromni, na njih vezenine, nabožni izreki, 'Blagor človeku, ki hodi po poti pravičnega', 'Čista vest, dober spanec'. Skozi odprta okna se je videlo podeželsko cesto, sicer negotovo v temi, bolj slutilo, vendar pravljično, zatopljeno, z lebdečimi lučmi in žarometi avtomobilov, ki so ob tej uri le poredkoma vozili, saj je šlo proti drugi. Česa bolj navdušujočega od Kurtkovega govora še sploh ni doživel, je dejal Traps. Pravzaprav k temu ni veliko pripomniti, nekaj rahlih popravkov, gotovo, ti so umestni. Tako je bil krepostni poslovni prijatelj recimo majhen in mršav ter s trdim ovratnikom, nikakor ne prepoten in gospa Gygax ga ni sprejela v kopalnem plašču, temveč v seveda široko izrezanem kimonu, tako da je bilo njeno prisrčno povabilo mišljeno tudi v prenesenem pomenu – to je bila ena od njegovih šal, eksempel njegovega skromnega humorja –, tudi zasluženi infarkt nadgangsterja ni zadel v hiši, temveč v njegovih skladiščnih prostorih, med viharnim fenom, pripeljali so ga še v bolnišnico, sledilo je raztrganje srčne mišice in odhod na drugi svet, toda to je, kot rečeno, nebistveno, in predvsem natančno drži, kar je tu razložil njegov čudoviti najboljši prijatelj in državni tožilec, z gospo Gygax je res začel razmerje samo zato, da bi starega lopova uničil, da, zdaj se jasno spominja, kako je v njegovi postelji čez njegovo soprogo bolščal v njegovo fotografijo, v ta nesimpatični, debeli obraz z roževinastimi očali pred izbuljenimi očmi, in kako ga je kot divje veselje obšla slutnja, da bo s tem, kar zdaj tako veselo in vneto počne, pravzaprav umoril svojega šefa, z njim hladnokrvno naredil konec.