V boju za lepim in rožicami v naravi pa tudi še čim smo se štiri dekleta na petkovo popoldne podala kar na Primorsko. Tri od štirih, torej vse razen mene, so imele razlog, da nekaj proslavijo. Za dve je bil kriv EMŠO, tretja pa že dalj časa obljublja obisk podeželske hišice. Kot se za praznik spodobi, smo se najprej izčrpno podkovale na kulinaričnem področju, nato pa pregledale skoraj vsak kamen tam pri Sv. Martinu. Rumena hišica z modrimi škurami v čudoviti naravi, majhen zelenjavni vrt s šestimi čebulami, dvema šalotkama, nekaj grahki, primotajom, kakšnim česnom in še čim, ročno barvani planeti in še 101 spomin na nedavno preteklost. Beseda lepo je odločno premalo. Eno smo pustile kar tam, tri pa se vrnile z mislijo, da življenje živimo le enkrat. Ker vem, da tebi, dnevnik, lahko v celoti zaupam, je nesmisel, da bi zatajila vsa imena. Vrnile smo se namreč brez Nastje. Oni dve, z rojstnim dnevom v enem samem tednu, pa sta jo mahnili naprej. Rahlo utrujeno od vsega lepega je Tatjana povabila v Žusterno. Žal vse, kar bo še sledilo do nedeljskega večera, tega nikakor ne dopušča. In vzela me je noč.