»Kateri človeški mladič?« je vprašal galebji otročiček in pokukal čez rob gnezda. »Tu je! To je ta pobič!« Hasko je Jeremija nežno dregnil s kljunom. »Mirno stopi tja in se seznani z njo,« je šepnil. »Z njo?« »Z najino hčerko!« »In Kriska?« ni bil prepričan Jeremija. »Ne skrbi, nič ti ne bo naredila,« mu je zagotovil Hasko. Jeremija se je razbijajočega srca približal gnezdu. Kriska je zaprhutala s krili in večkrat predirljivo kriknila, da bi ga pregnala, a je kljub temu pogumno stopal naprej. Kriska je presenečeno spet povesila krila. In nič ni kazalo, da ga namerava napasti. Potem se je Jeremija znašel pred Kriskino in Haskovo hčerko. Za galebjega mladiča je bila skoraj zastrašujoče velika, skoraj tolikšna kot Peka, ki je bila pravzaprav že mlada galebka, čeprav iz rodu jantarnih galebov. In kakor Peka je imela tudi ta samička rjavo perje; toda njeno je bilo čisto nežno in puhasto. Podobna je bila velikanskemu klobčiču volne. Tudi njena okrogla glava, ki jo je krasilo nekaj temnejših lis, ni bila pretirano podobna glavi odraslega galeba. S sivimi očmi je radovedno opazovala Jeremija. »Kako ti je ime?« ga je vprašala. 173