Če si se ozrl tja, se ti je zdelo, da skale do zadnjega kotička prekrivajo beli galebi. Gotovo jih je bilo na stotine, morda na tisoče, in uganjali so tak trušč, da je bil malodane nevzdržen. »Pojdi zdaj, če si se res odločil obiskati Krisko!« je rekla Peka. »Ne greš tudi ti z mano?« je poparjeno vprašal Jeremija. »Ne. S tem svojim rjavim perjem mlade galebke ne bi dolgo ostala živa. Toda tebi se morda posreči, Jeremija Zlat – če se ne boš nikjer ustavljal in se ne boš pustil zaplesti v pogovor. Vsakič samo reci: H Kriski sem namenjen. Galebi se bodo na vse pretege trudili, da bi te zadržali. Ampak če boš ravnal natančno tako, kot ti pravim, te bodo spustili k njej.« »In kje naj poiščem Krisko?« »Najprej moraš prečkati gnezdišče,« je odgovorila Peka. »Kriskino gnezdo leži na samem robu pečine. Ko boš pustil gnezdišče za sabo, boš prispel do mejnega pasu, kjer te bo ustavila galebja izvidnica. Ti galebi so poleg Kriske najnevarnejši izmed goriljih galebov. Zdaj pa pojdi!« In Jeremija je šel. Z vsakim korakom je njegov strah naraščal, vendar se je nameraval kar se da potruditi, da ga ne bi izdal. Njegov oče mu je nekoč povedal, da večina živali napade samo takrat, kadar pokažeš, da se bojiš. In res so se mu prvi galebi pre140