V prvih vrstah demonstrantov in med čedalje večjo množico s piščalkami so takrat že krožila kratka sporočila o hudih eksplozijah pred britanskim konzulatom v Istanbulu. Število smrtnih žrtev: najmanj 27. »Ravno to je razlog, zakaj smo prišli,« pravi 23-letna študentka antropologije Susan Mcpherson, ki študira v Londonu. »Dokler bosta Bush in njegov pudelj Blair svojo razlago demokracije vsiljevala tako različnim državam in kulturam, se bodo grozote nadaljevale.« Čeprav je Susan oblečena podobno kot vsi mladi, jezno odgovori na vprašanje, ali vtis, ki bi ga lahko dobil človek zaradi pisanih kostumov nekaterih protestnikov, da gre zgolj za žurko, ne škodi zelo resnemu namenu teh demonstracij. Mar njihovi argumenti ne zvodenijo zaradi plesa ob ritmu bobnov? In ali je morda pomislila, da se marsikdo ravno zaradi takšnega pristopa ni hotel udeležiti demonstracij, čeprav se sicer strinja z njihovimi stališči? »Veste kaj,« reče, »nismo prišli razpravljat o tem, čigav videz je sprejemljiv in čigav ne, temveč smo prišli tako ali drugače pokazat, da nam Bushev obisk ni všeč. Pomembno je, da smo tu, in priti bi morali vsi, ki se strinjajo z nami.«