Kako težko je narediti spodoben rokovski instrumental? V zvrsti, ki se zdi zavezana (vsaj formalnemu) izrekanju daje-se-na-znanje »sporočil«, lahko pomnljivim refrenom, kotičku za vsem primatom domače oglašanje samcev in samic? Nič lažjega. Vsaj za Kong, holandski kvartet, ki se že dlje, na nastopih pa celo s pomočjo kvadrofonskega ozvočenja, ukvarja z izpolnitvijo te težavne naloge. Vedno z dovolj odvitimi gumbi, da se elektrika v kitarah, takorekoč temeljni kamen rokenrola, razdivja do lastne ji narave. Sledeč prijemom, ki si jih na vajah izmišljata ne samo kot rit in srajca prilegajoča se axemana Konga, temveč tudi sploh ne podrejena persona za basom. Od uvodnega poklona Robertu Frippu oziroma njegovim League Of Gentlemen, prek iz newagerske idile vzbrstelih, tamburaško nojzerskih crescendov in simfonične, kot iz sedemdesetih privrele veličasti, pa tja do zaključka, kjer se tale kingkongovski plošček približa sodobnim tekkničnim inovacijam, tako kar mrgoli slastnih konter, vratolomnih salt in bliskovitih zaviranj, ki jih pomaga tkati v sredobežne vzorce orientalsko ali dubovsko sinkopirani ritem bobnov. In pri bogastvu in niti najmanjši razvlečenosti izkazanega, tudi semplov in ritem mašin, takojci pozabiš na helmetovsko rutino, kakor se spomniš vsaj na Victims Family. Potres v deželi neskončnih voženj po prostranstvih psihedelije, bivajoči pod etiketo Dreamtime.