Skupina sedmih glasbenikov je skoraj predvidljivo uigrana, v zadnjem obdobju jo odlično dopolnjuje violinist Warren Ellis. Njegovi soli dajejo Caveovim pesmim novo razsežnost in ob kitarskih vložkih Blixa Bargelda pomenijo posebnost, ki ritmično enolično glasbo naredi razpoznavno. Zanimivo, da je violina, ki so ji ljudski godci rekli hudičeva škatla, ker naj bi bil greh igrati nanjo, v ospredju prav v nekaterih gospelovsko obarvanih temah (npr. Oh My Lord ). Caveova glasba se je le malo spremenila in dosledno temelji na ritmu bobnov, basa in kitar, vidno vlogo v njej pa igrajo tudi klaviature. Čeprav nima sijajnega glasu, je Cave vlogo in pozo pevca vzel zares in po vokalni plati je bil to celo eden njegovih boljših koncertov. Vendar je tudi ujetnik časa in prepričanja, ki se ne more odmakniti od začetnih zvočnih okvirov. Obsedajo ga ljubezen, Bog in umor, tri večne teme, navzoče v ameriškem bluesu, countryju in tradiciji balad, spogleduje pa se tudi s spevnimi popevkami. Brez dvoma pozna glasbeno literaturo, vendar je v dokončnem sprejemanju vplivov izbirčen, kot da ne bi hotel iz temačnih logov neskončne glasbene pokrajine; in vse vplive preceja skozi gosto cedilo v glavnem trpečega razpoloženja. Četudi velikokrat poje o odrešitvi in koncu muk zaradi minule ljubezni, je njegova glasba mračna kot tista s plošč Docka Boggsa iz dvajsetih let. Cave v podrobnostih spominja na Boba Dylana (oba sta skoraj hkrati posnela ponarodelo balado Henry Lee, črpata iz svetega pisma in še bi lahko naštevali), ima pa drugačen odnos do skupine. Dylan bi vsak večer nastopil z drugo, Cave pa svoji ostaja zvest, kar ga sicer po mojem mnenju utesnjuje.