Ko se besede in reči odprejo, ko mojstri posluha in pogleda v njih odkrijejo izjave in vidnosti, naletijo na lastno mejo. A ta meja, ki jih ločuje, je obenem tudi njihova skupna meja, ki jih sploh šele nepovratno zveže ene z drugimi; najdejo krik v rečeh, senco v glasu ... Tako se kar naenkrat pogovarja literatura z arhitekturo, glasba pa s slikarstvom: film jih žene do skupne meje, da spregovorijo s podobami in upodobijo besede. Kaj besede, pojme! Kot Maruša, ki na steno Gospodične Mary riše senco ljubezni. Klopčič se je te meje, kjer telesna masa prehaja v breztelesno duševnost, dotikal skozi ves opus. V Iskanjih , na primer, je leta 1979 v filmski upodobitvi potopisa Izidorja Cankarja S poti pred Assunto v beneški cerkvi Dei Frari pripeljal Borisa Cavazzo in Borisa Juha, dvomečega duhovnika in ciničnega popotnika. Kar se razvije v cerkveni ladji, ni le intelektualni disput o tem, kako je mogoče elemente likovnosti prevajati v verbalno, kako je o vidnostih mogoče sploh kaj reči, temveč tudi izjemno luciden opomin na temeljno historično določenost sleherne izrečene besede: le zakaj hočeš od mene, da to sliko gledam z očmi 16. stoletja, ko pa vendar pokam po vidnih šivih dvajsetega?