Moški je bil najbrž v zgodnjih tridesetih in izžareval je inteligenco, samozavest in drznost, ki so Gregoriusa naravnost zaslepile. Svetli obraz z visokim čelom so objemali košati temni lasje na videz zamolklega sijaja, ki so, počesani nazaj, spominjali na čelado, izpod katere so na straneh v mehkih kodrih na ušesa padali prameni las. Ozek, rimski nos je obrazu dajal izrazito jasnost, podprto z močnimi obrvmi, ki so na čelu sedele kot trdna bruna in bile kot naslikane z debelim čopičem ter navzven hitro odrezane, tako da so se stekale v sredino, tja, kjer so bile misli. Polne, usločene ustnice, ki ne bi presenetile na ženskem obrazu, so obrobljali redki brki in pristrižena kozja bradica, ki je zaradi sence, ki jo je metala na vrat, pri Gregoriusu zbudila vtis, da bi bilo treba računati tudi z nekoliko surovosti in strogosti. A kar je vse odločilo, so bile temne oči. Pod njimi so se risale sence, toda to niso bile sence utrujenosti, izčrpanosti ali bolezni, temveč sence resnobe in melanholije. V njegovem temnem pogledu so se mešale blagost, neustrašnost in neuklonljivost. Mož je bil sanjač in pesnik, si je mislil Gregorius, hkrati pa tudi nekdo, ki bi lahko odločno vihtel orožje ali skalpel, in nekdo, ki se mu je bolje ogniti, kadar so njegove oči gorele, oči, ki bi lahko zaustavile vojsko silnih velikanov, in tudi oči, ki jim je bil tuj sleherni nizkoten pogled. Od obleke je bil viden le bel srajčni ovratnik z zavezano kravato, čezenj pa jopič, ki si ga je Gregorius predstavljal kot žaket.