Kot vsi stripovski ustvarjalci se je v domišljijsko slikovno zvrst umetnosti zaljubil že zelo zgodaj, še pred osnovno šolo. Kot številni jugoslovanski najstniki je uteho pred realnim svetom našel pri junakih serij Lunov Magnus in Zlatna serija. Poleg superherojev, kot so neustrašni Zagor, Veliki Blek in Kapetan Marka, so ga navduševali še junaki, ki so napolnjevali strani Zabavnika in Zvitorepca. Kmalu so nastali tudi prvi lastni poskusi, predvsem s kavboji in indijanci v glavni vlogi. »Že kot otrok sem imel v matematičnem zvezku več slik kot enačb. Matematike nikoli nisem preveč maral. Paradoks je, da sem sedaj ilustriral učbenik za matematiko za sedmi razred osnovne šole.« V srednji oblikovni šoli je takoj spoznal somišljenike in med tem, ko so ostali vrstniki v Italiji kupovali kavbojke, je sam domov z vsakega obiska Trsta odnašal nahrbtnike, polne stripov. »Cariniki na meji so me samo čudno gledali. Nisem znal italijansko, a sem jih vseeno kupoval zaradi slik.« Poleg Stripoteke mu je takrat največ časa vzel Moebius, pod katerim vplivom je nastal tudi prvi samostojni avtorski album Sperma in kri, ki je devetdesetega leta kot strela z jasnega udaril v stripa nevajeno podalpsko dolino in pokazal, da znajo slovenski striparji narisati še kaj bolj konkretnega kot zgolj otroške stripe in časopisne karikature. Takrat je bil še zaposlen v Kartonažni in se je moral za izid svojega prvenca žrtvovati: »Moral sem prodati avto, da sem založil strip. Nazaj nisem dobil čisto nič, niti za eno gumo ne.« V Sloveniji še nihče ni kaj pretirano obogatel z risanjem in pisanjem fantastičnih stripovskih prigod, vseeno pa se je leta 1992 odločil, da bo službo obesil na klin in se od takrat naprej preživljal izključno z ustvarjanjem stripov. Medtem je dobil tudi nekaj psevdonimov, kot sta Ninel ali Jan Kowsky. Prisiljen jih je bil namreč začeti uporabljati zaradi nasprotujočih si interesov, ko je ustvarjal za različne tiskane medije, ki niso bili veseli, da njihov risar opravlja posel še za koga drugega, pa tudi zaradi ideoloških nesoglasij. »Dve leti in pol sem v Slovencu risal karikature, ker se samo z avtorskim stripom težko preživi. Slovenec je bil desni časopis, jaz pa sem hkrati risal tudi zelo protiklerikalne stripe in sem jih moral podpisovati s psevdonimom, da se ni vedelo.«