Mar bi riba rekla «voda”? Bi ptica rekla «zrak”? Bi dete v trebuhu reklo «maternica”? Vsa ta bitja tega ne bi rekla, pa ne predvsem zato, ker nimajo izoblikovanih in izšolanih govornih organov; rekla ne bi predvsem zato, ker so v svoje okolje tako potopljena, tako eno z njim, da bi bilo tako poimenovanje zanje nekaj grdega in nedopustnega, bilo bi to, kar je za nas blasfemija. Zakaj so stari prepovedali imenovati Boga? Ker je poimenovanje vedno tudi izraz tujosti in razdalje. Kadar človek imenuje Boga, je v resnici, kakor če bi še nerojeno dete imenovalo maternico. Imena nam ne povedo samo tega, kar z imenom označujemo, temveč tudi, kako daleč je tista stvar od nas. Ime je izjava, da to nismo mi. Tako je tudi «naravo” moglo dojeti kot nosilko posebnega imena šele bitje, ki se je iz narave izvzelo, ki je začutilo do nje neko bistveno distanco, ki jo je doživelo kot nekaj, kar je včasih tudi velika tujina. Naravo je mogel opaziti in poimenovati šele človek, ki si je prej pridobil kulturo! Ni tako, kakor nam prigovarja površno opazovanje, da bi človek počasi lezel iz naročja matere Narave pod tuniko prijateljice Kulture. Ni narava pokazala na kulturo, čeprav ji je posodila ime, temveč je kultura odprla oči za naravo in omogočila njeno poimenovanje. Zato je predantični človek kajpak poimenoval posamezna bitja in stvari, pojave in doživetja iz narave, ni pa imel besede za naravo nasploh. Latinska beseda natura (ki prihaja od «natus” rojen) je dozorek grške filozofije in umetnosti ter rimske civilizacije. Oboje je človeka toliko odmaknilo od narave, da je s te razdalje naravo lahko opazil kot skupen pojav, pred katerim bi se znašel popolnoma sam, ko bi ne imel bogov in nižjih duhovnih bitij.