Preden so leta 57 pr. Kr. deželo zasedli Rimljani, so jo naseljevali Kelti. Rimljani so iztrebili nekatera keltska plemena in omogočili razcvet gospodarstva. Do 4. stol. se je krščanstvo razširilo po vsej deželi. Stoletje kasneje so deželo podjarmili Franki ter uničili sledove rimske civilizacije in krščanstva. Deželi so zavladali najprej Merovingi in kasneje karolinška dinastija, leta 630 pa so jo začeli ponovno pokristjanjevati keltski menihi. Po razpadu karolinškega imperija je zahod Belgije pripadel zahodnemu, vzhod pa vzhodnemu frankovskemu kraljestvu. Oblikovale so se jezikovne meje, okrepila se je trgovina in nastala so trgovska mestna središča. V mestih so po medsebojni bitki pri Courtraiju leta 1302 oblast skupaj prevzeli trgovci in obrtniški cehi. Flandrijska grofija je doživela silovit gospodarski razvoj in Bruges je postal pomembno izvozno pristanišče. V 15. stol. so vse belgijske dežele z izjemo mesta Ličge prišle pod oblast burgundskih vojvod. Tekstilna industrija se je preusmerila na luksuzne izdelke. Čeprav je bil Bruges še vedno pomembno izvozno pristanišče, ga je začel počasi nadomeščati Antwerpen, ki je postal glavno zahodnoevropsko pristanišče. V drugi polovici 16. stol. so se Belgijci in Nizozemci uprli španskemu kralju Filipu II., ki je vladal Nizozemski. Leta 1580 so se odcepili protestanti severne Nizozemske, na jugu pa sta prevladala španski kralj in katoliška vera. Nizozemci so do leta 1794 blokirali ustje Scheldt, kar je škodilo Antwerpnu in koristilo Amsterdamu. Hkrati je morala južna Nizozemska z ozemlji plačati vojno odškodnino nasprotnikom španskega kralja. Deželo so zelo prizadele tudi vojne francoskega kralja Ludvika XIV., ki je leta 1695 povzročil razdejanje v Bruslju. Leta 1713 je Južna Nizozemska prešla pod oblast Avstrijcev, 1794 pa so jo skupaj z mestom Ličge zasedli Francozi in vpeljali republikanske ustanove. Pod Napoleonom je Belgija postala del francoskega imperija in v veljavo je stopil Napoleonov zakonik, ki je kasneje postal osnova belgijskega civilnega prava. Hitro se je začela razvijati belgijska industrija, saj so britanski izseljenci v deželo tihotapili parne stroje in odpirali tovarne. Valonska dežela je postala najbolj industrializirano območje Evrope, kar je izkoristilo pristanišče Antwerpen. Po porazu Napoleona je Dunajski kongres združil severno in južno Nizozemsko ter Ličge pod oblastjo protestantskega kralja Williama I. Kralj je močno podpiral razvoj industrije, kar je povzročilo trenja med industrijskimi in kmetijskimi območji in sloji prebivalstva. Ker je Flandriji vsiljeval nizozemščino, je povzroči odpor francosko govorečih gornjih slojev Valoncev in Flamcev. Leta 1828 so katoličani in mladi liberalci oblikovali Unijo s skupnim programom. Leta 1830 so se trenja še okrepila, kar je povzročilo odcepitev celotnega območja in oblikovanje nove belgijske države. Belgijci so ustanovili nacionalni kongres, ki je naslednje leto sprejel za tiste čase zelo napredno ustavo. Na diplomatski konferenci v Londonu so velike sile priznale neodvisnost nove države in Leopold I. (1831--1865) je postal prvi belgijski kralj. Nasledil ga je sin Leopold II. (1865--1909). Oba sta želela zagotoviti ekonomsko neodvisnost dežele s kolonialnimi odpravami. Uspelo jima je šele proti koncu 19. stol., ko je Leopold II. podprl Stanleyjevo odpravo v Kongo in leta 1885 osebno prevzel oblast nad to deželo. Leta 1908 je oblast nad Kongom prešla pod državno pristojnost.