Rimljani so v naše kraje prinesli s seboj tudi posebno izdelavo kopalnic in kopališč. Ne moremo trditi, da staroselci pred njimi niso častili užitkov v čistih vodnih tolmunih naše, z lepotami blagoslovljene dežele, saj bogata selišča okoli Šmarjete na Dolenjskem ali Dolenjskih Toplic, opozarjajo, da so že v železni dobi spoštovali tople izvire. Toda iz rimskodobne Emone poznamo zidane kopalne kadi. Posebno kopanju namenjeno stavbico je mogoče videti v tlorisnih sledovih nekaterih podeželskih pristav (npr. Bohova - Strmčnik Gulič 1990), drobci kažejo posebno tlorisno zasnovo rimskega kopališča - term v Ajdovščini (Osmuk 1997), v Ptuju in pri šoli Majde Vrhovnik v Ljubljani. V tem mestu nam najnovejša izkopavanja ob Aškerčevi cesti (Plesničar Gec v tisku) najbrž kažejo še eno, še bolj velikopotezno zgrajeno kopališče. Emonsko mesto so res zasnovali kot nekakšno izložbeno okno rimske civilizacije. Ta kopališča so bila pravi strženi in gibala družabnega življenja. Tudi stavbarsko so jih zelo skrbno zasnovali: uvodnemu garderobnemu zbirališču - apodyteriumu bolj ali manj velikopotezne zasnove so sledili prostori s kadmi za mlačne kopeli - tepidariium in razne masaže, dobro ogret prostor za vročo kopel - caldarium in za potenje - sudatio, naposled pa velik bazen s hladno vodo za osvežitev in morda še telovadišče - palaestra. Zavest o pomenu telovadbe za zdravje so namreč stari tudi zelo negovali. Koliko so temu v naših krajih dejansko tudi sledili, sicer ne vemo. Še manj si moremo misliti, koliko so maloštevilni ohranjeni sledovi telovadbe sled skrbi za zdravje in koliko pričajo le o gimnastičnih in cirkuških igrah (glej Zabava). Vsekakor so naša tla dala tudi nekaj posamičnih najdb bronastih strgal - strigilis, ukrivljenih žličastih bronastih listov, kot so jih vsi staroveški atleti rabili za odstranjevanje umazanije z obilno naoljenih teles (Plesničar Gec 1972).