Dobrih 20 km od obale, leži mali arhipelag manjše otočje Cayos Cochinos, ki je sestavljeno iz dveh malo večjih otočkov in 11 zelo majhnih. Na enega izmed njih so se od leta 1968 ribiči začeli začasno naseljevati zaradi zelo ugodnega ribolova na koralnih grebenih in varčevanja z gorivom. Ponavadi so prihajali kmalu po novem letu in odhajali malo pred veliko nočjo. Takrat je imel otoke v lasti gospod Jano Griffin, nekdanji vladni uslužbenec, ki jih je dobil ob upokojitvi kot darilo od honduraške vlade. Griffin jih je s pridom izkoristil in na njih zasadil plantaže kokosa. Na začetku je celo dovolil ribičem, da so ostali na njegovih otokih, a pod pogojem, da ne bodo uničevali vej na kokosovih palmah in da bodo ob odselitvi podrli vse koče. Garifune so si namreč gradili zavetišča iz kokosovih vej. Nekaj let so Garifune izpolnjevali dogovor, a kmalu so uvideli, da imajo več dela s prinašanjem novega lesa za gradnjo kolib in s samo gradnjo kot z ribolovom. Ker kolib niso več podirali, jim jih je Griffin začel zažigati, zaradi česar je nastal konflikt. Rešili so ga pred sodiščem v bližnjem mestu La Ceiba, k sreči v prid Garifunam. Od takrat so se začeli svobodno naseljevat na otoček Chachaguate. Nekaj časa so živeli v miru, vendar je leta 1992 honduraška vlada razglasila otoke za nacionalni park, kar je povzročilo nove težave. Že naslednje leto so Garifune prejeli odlok o izselitvi z otoka. Temu so se dokaj uspešno uprli in dosegli, da jih niso izgnali z otoka, upoštevati pa so morali nove vladne zahteve in predpise, recimo: prepoved ribolova z mrežo in nabiranje morskih sadežev v radiju 5 milj okrog otoka, prepoved nabiranja črnih koral ter lovljenja s harpuno. Poleg tega so jim prepovedal tudi svobodno nabiranje lesa za gradnjo koč in kurjavo na sosednjih večjih otokih Cayo Grande in Cayo Menor..