Ko je Franke pripravljal predlog za razdelitev voda v revirje, je bil splošno razširjen ribolov z mrežami, križaki, vršami in podobnimi pripravami. Ribištvo je bilo opredeljeno kot gospodarska panoga. Poklicnih ribičev skoraj ni bilo več. Mnogim družinam je ribolov pomenil postransko dejavnost, pomemben dodatni vir dohodka. Športni ribolov je bil prej izjema kot pravilo. Franke se je zavzemal, da bi pri ustanavljanju oziroma določanju statusa posameznega revirja oblasti dajale prednost ustanavljanju lastnih revirjev. Prepričan je bil, da bodo lastniki gospodarili boljše od zakupnikov, ki bodo v revirju zgolj opravljali svoj poklic, ničesar pa investirali vanj. Tega tudi poklicni ribiči – večina je bila revnih – ne bi zmogli. Vprašanje je bilo, ali bodo sploh lahko zakupili revir, plačali zakupnino in še kavcijo. Takrat je Franke opozoril, da se med zakupnike utegnejo vriniti »špekulanti, za katere bo to samo uspešen posel,« kar pa da ne bo v prid ne poklicnim ribičem in ne ribištvu. Njegove bojazni so se izkazale za resnične. Leta 1919 je že ugotavljal, da se je zakupništvo marsikje sprevrglo v podjetništvo. Kljub pozitivno naravnani zakonodaji so mnogi oddajali ribolov na posamezne ribje vrste ali za omejen in določen čas. Sami so si največkrat zadržali ribolov na boljše vrste rib. Po Franketu je bila posledica uveljavljanja športnega ribolova tudi povišanje zakupnin.