kot pravično, saj se status rednega študenta doseže v situaciji, kjer imajo vsi enake možnosti. Tisto, kar v tem primeru pravičnost zahteva, je, da so mesta za redni študij razdeljena med kandidate, ki izpolnjujejo pogoje za vpis, tako da jih zasedejo tisti med njimi, ki so v skladu s kriteriji za vpis dosegli najboljši rezultat. Pod pogojem seveda, da rezultat odraža posameznikove osebne zasluge (nadarjenost, vloženi trud, učni uspeh). Zato se, gledano z meritokratske perspektive, tistim, ki se niso uspeli vpisati na redni študij, ker so dosegli slabše rezultate kot tisti, ki so bili vpisani, samo s tem, da niso bili vpisani, ni zgodila krivica. Krivica bi jim bila storjena le, če bi bil namesto njih vpisan kdo, ki bi imel slabše rezultate. Ali z drugimi besedami, krivično bi bilo, če bi nekdo dobil, česar si ni zaslužil. V tem kontekstu je namreč pravičnost razumljena v tesni povezavi z zaslugami, saj zahteva, da damo vsakomur, kar si zasluži. Če na primer nekdo zmaga na tekmovanju, si zasluži nagrado. In nasprotno, če bi podelili nagrado kakemu drugemu tekmovalcu, ki bi bil manj zaslužen, bi bilo to krivično oziroma nepošteno.29 Enako velja tudi pri izbiri rednih študentov. Ko imamo omejitev vpisa in več kandidatov, kot je prostih mest, gre tudi tu za tekmovanje, saj bodo ta mesta lahko zasedli le nekateri. Če so izbrani najboljši (glede na vpisne pogoje), je to pravično, v nasprotnem primeru pa je krivično. Kajti pravičnost ali poštenost je tu ekvivalentna razdelitvi koristi na osnovi zaslug.30 Če je temu tako, se moramo v zvezi z vladno namero, da bi odpravila krivico, ki se po njenem prepričanju dogaja izrednim študentom, s tem ko morajo (v nasprotju z rednimi študenti) za svoj študij plačati, vprašati, ali je krivično to, da so redni študentje obravnavani različno od izrednih, ali pa je krivično ravno nasprotno, namreč to, da bi jih obravnavali enako kot izredne študente.