Boško Šrot, od novembra 2008 tudi predsednik Rokometnega kluba Celje Pivovarna Laško, spominja na izvajalca sedemmetrovk. Za najbolj drzne, sposobne in brezkompromisne igralce namreč velja, da penal streljajo tik ob golmanovem ušesu. Predpostavka je preprosta: direkta v glavo si ne želi noben vratar, hkrati pa roke uporablja za pokrivanje kotov. Prav s temi lastnostmi najboljših izvajalcev sedemmetrovk naj bi Boško Šrot »zmagoval« na svojem, torej gospodarskem področju. Gospodarstveniki so o Šrotu namreč dolgo govorili prav v kategorijah zgoraj opisanega izvajalca: da gre za sposobnega in pronicljivega menedžerja, ki da ima odličen občutek za poslovne priložnosti, da je kot menedžer trd, hladnokrven, nezaupljiv, brezkompromisen, nepopustljiv, pogosto v poslu preveč agresiven. Bitka z Janšo okoli časopisne hiše Delo mu je v večjem delu javnosti ugled brezkompromisnega borca samo še dvignila, saj, roko na srce, res ni bilo veliko takih, ki so se upali zoperstaviti volji takratnega predsednika vlade.Dvainpetdesetletni Celjan je ves čas uporabljal taktiko neizpostavljanja v javnosti. Držal se je načela, da štejejo goli in ne nastopi. Dolgo se je zdelo, da je rojen »golgeter«, posebno v prvem letu in pol njegovega vodenja Pivovarne Laško, vendar se je izkazalo, da gre pravzaprav za avtogole. Nase je opozoril v času pivovarske vojne. Bil je namreč arhitekt projekta prevzemanja Pivovarne Union, ki so mu nasprotovali tako tedanja Unionova uprava kot najbolj vplivni člani vladajoče LDS. Zato ni bila presenetljiva odločitev dolgoletnega direktorja Pivovarne Laško Toneta Turnška, da vodenje družbe prepusti Šrotu. S Turnškom, ki je Šrota menda opazil na občini, kjer je delal kot pravnik, sta dolga leta delovala kot ubran tim. Bila sta tudi med začetniki ideologije nacionalnega interesa: Slovenci so namreč »kupili« argument, da država gospodarstva ne sme prepustiti tujcem, ampak mora v njem glavno vlogo igrati domače lastništvo. Rezultat tranzicije, ki se je dogajala pod to ideologijo, naj bi bila Slovenija, za katero se je dolgo zdelo, da jo bo popolnoma obvladala ozka skupina premožnih ljudi. No, v teh dneh in tednih »velikani« tranzicije padajo drug za drugim, njihova cesarstva pa se rušijo kot hiše iz kart. Pivovarna Laško je eno od centralnih osišč te zgodbe. Preprost in brezkompromisenBoško Šrot izhaja iz preproste družine treh otrok, ki so že zgodaj pomagali polniti družinski proračun s priložnostnimi deli. Najstarejši Srečko je direktor Novega tednika in celjskega radia, Bojan je že tretji mandat na čelu celjske občine, bil je podpredsednik SLS, nato pa je neuspešno poskušal kot predsednik SLS. Poslovno je brez dvoma najbolj uspešen Boško, vseeno pa je ohranil stari življenjski slog. Prosti čas menda rad preživlja na tastovi kmetiji blizu Celja, nima jahte in ne igra golfa, misli si zbere na sprehodih in izletih v hribe, na dopust hodi na enega od hrvaških otokov.Prej kot na protokolarnih sprejemih in prireditvah ga je bilo mogoče najti v lokalnih gostilnah. Precej preklinja, a se tudi veliko šali, še zlasti takrat, ko je situacija zanj najbolj napeta. Družinsko življenje mu veliko pomeni, je oče dveh otrok, med ljudmi, ki jim najbolj zaupa, pa je njegova žena Anica, ki mu je nudila tako strokovno (diplomirala je iz teme privatizacija Pivovarne Laško) kot operativno pomoč, hkrati pa je tudi 50-odstotna lastnica firme Atka - Prima. Tudi sicer da veliko na »žensko pamet«. V poslu mu je leta stala ob strani Mariborčanka Vesna Rosenfeld, da ne govorimo o Andrijani Starina Kosem. Rosenfeldova je z Laščani aktivno sodelovala že v pivovarski vojni, nato pa se je umaknila bolj v ozadje, od koder je še naprej igrala eno ključnih vlog. Andrijana Starina Kosem je ostala njegova »eksekutorka« do zadnjega. Prav nekdanji državni sekretarki na gospodarskem ministrstvu očitajo, da je odigrala pomembno vlogo pri prodaji Mercatorja Istrabenzu in Pivovarni Laško, ki se je v zameno (začasno) odpovedala upravljanju Dela. To je sloviti sestanek, na katerem naj bi Janša v zameno za Mercator dobil v roke Delo, hkrati pa je to tudi začetek slovenske »tajkunske zgodbe«. Spor okoli Dela (in posledično Večera), ki je sledil in povzročil razkol med Andrijano Starina Kosem in Janezom Janšo, je bil neposreden povod za protitajkunsko vojno, ki jo je sprožil takratni predsednik vlade. Boško Šrot je pričakoval politično podporo lastne stranke SD, vendar od tega ni bilo nič, zato je novembra 2007 iz stranke izstopil. Pravijo, da je v politični ring neuspešno poslal svojega brata, ki je SLS vodil manj kot dve leti.Začetek koncaObdobje Boška Šrota na čelu pivovarne je v ključnem obdobju zaznamovalo več napačnih poslovnih potez. Prva, ki je tudi najbolj prišla do izraza v nastali finančni krizi, je neustrezna finančna struktura njegovega poslovnega sistema. Skupni dolg ključnih družb iz lastniške mreže Laškega je leta 2004 znašal 136,6 milijona evrov, le štiri leta kasneje, torej ob koncu lanskega leta, pa se je povzpel že na 904,29 milijona evrov. Od tega je bilo kratkoročnih finančnih obveznosti 690,3 milijona evrov. Prav kratkoročna posojila, recimo 129 milijonov evrov težko posojilo Infondu Holdingu pri NLB, so se izkazala za največjo napako. Vmes je bila namreč pripravljena protitajkunska zakonodaja, bistveno pa se je spremenila tudi družbena klima do t.i. tajkunov. Bilo je pričakovati, da banke posojil ne bodo več obnavljale, kar se je tudi zgodilo. Druga napačna poslovna odločitev, katere posledica je bilo še dodatno zadolževanje sistema, je odločitev, da bo Infond Holding izpeljal prevzem Pivovarne Laško. Infond Holding se je s tem ne samo finančno izčrpal, ampak si je nakopal tudi postopke regulatorjev trga. Urad je Infondu Holdingu in Skupini Pivovarna Laško omejil upravljanje Mercatorja tako, da jima je zamrznil glasovalne pravice. Infond Holding je brez glasovalnih pravic ostal tudi v lastništvu Pivovarne Laško. Boško Šrot je menedžerski prevzem pivovarne dolgo in vztrajno zanikal, v priznanje ga je očitno prisilila šele fronta, na kateri je začel biti boj z Janezom Janšo. Z legalizacijo lastništva Pivovarne Laško je Šrot očitno računal, da bo zgradil zid, ki bo ubranil Laško pred neposrednim napadom politike in njenih nadzornih organov. Vendar se mu račun ni izšel. Še več, v delu javnosti, ki je z njim do tedaj simpatizirala zaradi odkritega upiranja Janši, je še zadnjo podporo izgubil le tri mesece kasneje. Takrat je namreč Dnevnik razkril, da je Boško Šrot že od avgusta 2006 edini (!) lastnik t.i. »kaselc firme« Kolonel, ki je imela pod nadzorom več kot milijardo evrov vredno premoženje. Solo menedžerski odkup pivovarne je javnost označila kot družbeno nesprejemljiv model lastninjenja. Navdih za tovrstno odločitev naj bi mu dala Andrijana Starina Kosem, ki naj ne bi bila le ena glavnih akterk kupčije s prodajo Mercatorja, ampak naj bi Šrotu pokazala pot, kako do manjkajočih milijonov za lastniško konsolidacijo. Kosmova je bila operativka med politiko in gospodarstvom in je kot prva nadzornica Kapitalske družbe imela dostop do notranjih informacij. S spretnim komuniciranjem je spravila na rob obupa menedžerje več podjetij, ki so bili pripravljeni za obrambo fevdov plačati visoko ceno, posredniki, ki so bili povezani z laščani, pa so pri tem pobirali razlike v ceni. Ko je postalo splošno znano, da se v Laškem snujejo peklenski načrti, so bili očitno šokirani tudi najtesnejši sodelavci vodstva Pivovarne Laško. Na seznamu tistih, ki so se začeli oddaljevati od Šrota oziroma jih je od njega začela odrivati Starina-Kosmova, so se tako znašli finančni svetovalec in prvi nadzornik Mercatorja Robert Šega, pravni zastopnik Stojan Zdolšek, dolgoletna Šrotova sodelavka iz pivovarske vojne Vesna Rosenfeld, predsednik uprave Pivovarne Union Dušan Zorko... Šrot je dal vedeti, da je pravzaprav edina zaupanja vredna Andrijana Starina Kosem. Kaj bo na koncu ostalo? Odkar so laščani leta 2001 začeli graditi holding in se spustili v pivovarsko vojno za Union, so jim ob strani stali največji pravni strokovnjaki in pisci gospodarskega prava na čelu z dr. Nino Plavšak. Z njihovo pomočjo se je Šrot upal hoditi po robu zakonov. Ob neučinkovitosti državnih preiskovalnih in regulatornih organov je dobival pravniške vojne drugo za drugo. Pravzaprav je bil še pred letom dni na tem bojnem polju neporažen. Del razlogov za mižanje države je brez dvoma iskati tudi v simbiozi med njim in politiko. Ko je prestopil mejo še sprejemljivega spopada s politiko, pa je začel najprej izgubljati prav na pravnem področju. Že omenjena visoka zadolženost sistema Laško, ki sovpada z vrhom finančno-gospodarske krize, in vrsta postopkov regulatornih organov so Boška Šrota stisnili v kot. Naša napoved, da se Boško Šrot do konca leta ne bo ohranil niti na položaju generalnega direktorja pivovarne, se je v četrtek potrdila za pravilno. Zdi se, da se je Boško Šrot kot izvajalec sedemmetrovk uštel v preprosti matematiki: pred golom ni bil en vratar, temveč cela vrsta. Od varuha konkurence do agencije za trg vrednostnih papirjev, bank, nadzornih svetov, ki so povezani s politiko, in predvsem javnega mnenja. To pa je celo za takega izvajalca enostavno preveč: prostora ni več niti tik ob ušesu. Za nameček je v igri izgubljal žoge, delal korake in prekrške, na koncu pa je pozabil na temeljno rokometno pravilo: da igralec po treh prekrških za izključitev dobi rdeči karton. Odnesla ga je prav neposrednost, ki se je v obsedeni želji po rekordno hitrem solo plezanju na vrh pijačarsko-trgovsko-časopisnega imperija spremenila v domala brutalno brezobzirnost. Če se je zdelo, da je bil na vrhuncu kariere luciden izvajalec sedemmetrovk, je v zadnjem letu in pol spominjal na povprečnega obrambnega igralca, ki »mlati« vsepovprek in vsakogar.Verjetno bo držalo, da je Boško Šrot lahko zmagoval le v igri, v kateri si je pravila določal sam.oško Šrot, od novembra 2008 tudi predsednik Rokometnega kluba Celje Pivovarna Laško, spominja na izvajalca sedemmetrovk. Za najbolj drzne, sposobne in brezkompromisne igralce namreč velja, da penal streljajo tik ob golmanovem ušesu. Predpostavka je preprosta: direkta v glavo si ne želi noben vratar, hkrati pa roke uporablja za pokrivanje kotov. Prav s temi lastnostmi najboljših izvajalcev sedemmetrovk naj bi Boško Šrot »zmagoval« na svojem, torej gospodarskem področju.