slovati z mirnim srcem, da bi lahko izpeljala svoje redno, vzgojno-izobraževalno dejavnost, bi rabila od 500 do 600.000 evrov letno. Tega mi danes nimamo. To, da se napoveduje krčenje sredstev z italijanske in tudi slovenske strani, nas postavlja v velike težave. Cilj upravnega odbora je, da ohranimo čim bolj neokrnjeno ponudbo vzgojne dejavnosti. Z njo je povezano število gojencev, pa tudi oblikovanje prostora, ki si ga želimo. Sprašujem pa se, kako bo šola v takih razmerah lahko preživela v času. Kot druge organizacije naše manjšine, tudi mi nismo organizacija javnega značaja, imamo pa javno poslanstvo. Po italijanskem pravu smo zasebniki, ker smo društvo, in to tako, ki ne more opravljati komercialne dejavnosti. Naše delovanje je izobraževanje, kot tako pa samo po sebi ne ustvarja dobička, ampak izgubo; nimamo dvorane, ki bi jo lahko nudili drugim ipd. Glavni problem je torej, kako preživeti v času, ne da bi izgubili svoje kadre in okrnili ponudbo. O milijonu za manjšino, ki ga je zagotovila vlada, še nismo dobili nobenega uradnega dopisa; zato zame velja, da dobimo od deželne uprave 160 tisoč evrov. Nekaj dobimo od mesečnin in članarin, približno za 30% celotnega budgeta. Zato se postavlja problem strukturne rešitve. Sistem javnega financiranja, ki je veljal do danes v sklopu manjšine, je po mojem v tem trenutku zastarel, ker ne odgovorja več potrebam in pogojem, ki so se ustvarili v družbi, v kateri delujemo. V mislih imam Center Komel, sploh pa stvarnost naše manjšinske skupnosti. Javne uprave danes krčijo sredstva. Po zgledu EU delijo sredstva po političnem ključu, pa tudi po meritornem ključu. Države želijo vedeti, kako ustanove uporabljajo denar, kakšne cilje dosegajo in ali ti odgovarjajo njihovi politiki na ravni kulture. Način delitve sredstev, kakršnega poznamo mi, je zato res zastarel. Ni več niti logike, češ da so danes na vladi moji prijatelji in bom zato favorizirana jaz, jutri pa se zdržale. Postavlja se vprašanje, ali smo tega sposobni... Res. A z novim stanjem se moramo spoprijeti, moramo se tudi učiti. Verjetno bi potrebovali tudi malo ponižnosti; poskusimo delati skupaj, iščimo rešitve v kolegialnosti! Izključevati ljudi iz odločitev je danes nevarno. Kot predsednica članice SSO-ja bi včasih rada, da bi se vodstvo krovne organizacije več posvetovalo s članicami. Ker delamo vsak dan z ljudmi, imamo kaj povedati, poznamo utrip baze, imamo stik z ljudmi. Tako Molinaro kot slovenski minister Žekš igrata svojo igro, ko nas opozarjata, naj sami določimo način porazdelitve. Obema državama lahko očitamo to, da govorita o dotaciji, ki je v glavnem vedno ista oz. manjša, zaradi česar so “rezine torte” večje ali manjše na škodo soseda. Cilja morata biti Foto DPD dva: naša “torta” naj se veča; ta cilj bi si morali zadati vsi, od predsednikov krovnih organizacij do predsednikov naših ustanov. Drugič si moramo prizadevati, da bi ta budget upravljali na čimbolj racionalen, obrestovalen in uspešen način. Denar se mora obrestovati, mora krožiti, spodbujati delovanje, predvsem pa nagrajevati delo, in to od športa do kulture. Sprašujemo se tudi, ali je še pravična t. i. teritorialna delitev sredstev. Verjetno je čas, da presežemo ta kriterij in začnemo deliti na drugih osnovah; postaviti bi morali kazalnike, kakršni bi npr. lahko bili število članov, odmev in razpoznavnost v