Kaže, da Američanom vendarle ne bo treba stopiti na to pot, ki je ni na nobenem zemljevidu. Strahopetnost demokratskih števcev v Miamiju in počasnost njihovih kolegov v Palm Beachu sta Gora, ki je Bushev tabor sprva stisnil v kot, porinila daleč nazaj. Sedaj mu preostaja samo še javnosti vse bolj nevšečna kakofonija sodnih pravd, njegovi superodvetniki pa si bodo nazadnje bržkone polomili zobe ob federalnem vrhovnem sodišču, kjer imajo večino republikanci. Ne glede na izid finala pa bo ostala vprašljiva legitimnost novega predsednika. Če bi zmagal Gore, bi ga republikanci upravičeno obtoževali, da si je glasove tako rekoč na novo pridelal, s ponavljanjem štetij v volilnih okrožjih, kjer je že sicer dosegel najboljši izid in kjer volilne komisije obvladujejo njegovi privrženci, ti pa so glasove šteli tako, kot se jim je zljubilo. Toda verjetneje bo obveljala Busheva zmaga in demokrati se bodo lahko z nič manjšim gnusom pritoževali, da je izvoljeni predsednik v resnici dobil le manjšinsko ljudsko podporo ter da okoliščine kažejo na to, da je bil dejansko premagan tudi v odločilni Floridi. Zato so nekateri vodilni komentatorji že začeli reševati, kar se od mita o vodilni demokraciji še rešiti da. Nobene volitve ne morejo biti povsem brez napak, pravijo, toliko manj so lahko brez njih tako tesne volitve, kjer o zmagi odloča razlika, debela kot rezilo britvice; zatorej sploh ni več pomembno, kdo je dejansko dobil tisto presežno malenkost glasov, temveč le to, da se stvar po institucionalni poti čim prej konča. Ameriška ideološka vera v veličino lastnih inštitucij pa onemogoča globlje razmisleke, recimo o tem, v čem je smisel sistema, ki predaja tolikšno moč v roke enega človeka na način, ki je podoben igri s kockami.