Prispeli smo v hotel Hansen, kjer so mi rezervirali sobo, Džang Xiangdži je parkiral mercedes v zasebnem atriju, vzel moj kovček iz prtljažnika in me pospremil do recepcije. Nič ni imel opraviti z rezervacijo sobe, vse je uredila že potovalna agencija v Parizu (posebni aranžma Sanjski teden z vključenim hotelom, ki pa sem ga podaljšal še za teden dni, da bi sam užival), pa je vseeno vse urejal namesto mene in mi ni prepustil ničesar. Posadil me je v kanape ob strani recepcije in sam stopil do pulta, da bi me prijavil. Čakal sem ga ob vhodu poleg dolgočasno aranžiranega in zaprašenega sobnega zelenja, ki je gnilo v koritih; naveličano sem ga gledal, kako je izpolnjeval moj prijavni obrazec. Nenadoma je hitro pristopil k meni, zaskrbljeno, nervozno, in me prosil za potni list. Vrnil se je do pulta recepcije, jaz pa sem vznemirjeno sledil svojemu potnemu listu, ki je šel iz enih rok v druge, bal sem se, da bo kot v kakšnem čarodejevem triku nenadoma izginil v rokah enega izmed številnih uslužbencev, ki so se gnetli za pultom. Po nekaj minutah čakanja se je Džang Xiangdži vrnil k meni z magnetno kartico moje sobe, spravljeno v majhen belo-rdeč kartonast etui, na katerem so bile izpisane pismenke; toda ni mi ga izročil, kar sam ga je obdržal. Zgrabil je moj kovček, mi pomignil, naj mu sledim, in se napotil proti dvigalom, ki so vodila do moje sobe.