Grofija Clare si zasluži, da ji nameniš nekaj več kot en sam dan. Če ne drugače, že samo zato, da prenočiš v enem najprijetnejših hostlov v na videz od sveta odrezani vasici Doolin. Ta ima vse in obenem samo tisto, kar naredi tipično irsko vas nekaj hiš, pub, trgovinico in nekoliko stran ruševine starega gradu. Če dodaš še dva hostla in kak bed&breakfast, torej obe najobičajnejši obliki nastanitve, dobiš tipično irsko turistično vas, ki je naenkrat vse prej kot odrezana od sveta. Da sta hostla dva, ni le odraz velikega povpraševanja, ampak tudi zdrave konkurence med različnimi zvezami hostlov. Precej je tudi takih, ki niso vključeni v nobeno od verig in vzdušje v teh je po mojih izkušnjah nekam bolj domače verjetno ne čisto po naključju. Prav v Doolinu, na primer, je lastnik urejal vrt, tako da bi si obiskovalci lahko nabrali sveže zelenjave in si popestrili jedilnik, ki je pri nizkoproračunskih nahrbtnikarjih ponavadi precej enoličen, pa tudi sicer Irska ni ravno raj za gurmane. Zelenjavni vrtovi ob hišah, ki so pri nas nekaj povsem običajnega, so prava redkost. Irci vsekakor niso narod vrtičkarjev. Seveda je prednost v zveze včlanjenih hostlov, da lahko iz enega vnaprej rezerviraš posteljo v naslednjem, kjer nameravaš prenočiti, kar je priporočljivo, saj dobiti sobo ali vsaj prenočišče v hostlu na vrhuncu poletne sezone sloh ni tako samoumevno, še posebej če prispeš pozno. Vsakakor je prijetneje kot po napornem dnevu še iskati prenočišče, posedeti v pubu, kjer se ob večerih odvija pomemben del družabnega življenja tako domačinov kot turistov. Prvi pridejo na vrček temnega piva po tradiciji, slednji vsaj malo tudi zato, ker obisk Irske ni popolen, če od znotraj ne vidiš nobenega puba in seveda, ker je to pravi kraj, če želiš prisluhniti živi glasbi sicer amaterskih, ampak praviloma izredno talentiranih lokalnih glasbenikov. Tudi med svetovnimi glasbenimi zvezdami se jih nadje kar nekaj, ki so irske narodnosti.