Revolucionarno vrenje je zajelo Pariz in Prago, skoraj vso Evropo pa tudi Jugoslavijo. Študentske demonstracije in občasni delavski nemiri so, hkrati z naraščajočimi nacionalističnimi idejami, dosegli vse njene republike, tudi Slovenijo. Težnje po družbenih spremembah so se zrcalile tudi v umetnosti in po raznih jugoslovanskih središčih so se razmahnili novi, vsaj na videz radikalni pojavi. V Sloveniji je bila najbolj odmevna dejavnost konceptualistične skupine OHO, ki je svoje objekte predstavljala kot ready mades, jih nadomeščala z besedami, z različnimi konstrukcijami, telesnimi dejanji ali kako drugače. Njene manifestacije so nakazovale, da se tudi pri nas lahko v modernističnem kiparstvu pojavijo še drznejši poskusi. Med temi so bili posebej odmevni kvalitetni kinetični objekti Slavka Tihca in pa geometrizirana telesa Dragice Čadež, Toneta Lapajneta in Draga Hrvackega. Dušan Tršar je bil generacijski kolega zadnjih treh kiparjev, še od študijskih časov pa je bil povezan s krogom kulturnikov okrog študentskega glasila Tribuna, enega najpomembnejših dejavnikov novih družbenih gibanj. Zato ni presenetljivo, da se je na več razstavah okoli leta 1970 v skupini z omenjenimi kolegi predstavil s povsem novimi deli, prav oporečniškimi njegovim kipom, nastalim med specialističnim akademskim študijem in takoj po njem. Mimogrede povedano, že aluzivni naslovi teh kipov, kot so Prehod, Peščena ura, Odmev ali Zatišje, so kazali nesmiselnost v tistem času nespretno nalepljene oznake »neokonstruktivist« (kot sta opozorila npr. že Ješa Denegri ali Tomaž Brejc).