Italijansko narodno gibanje ali resorgimento, ki je imelo za cilj združitev številnih majhnih držav v Italiji v združeno Italijo, ki ne bi bila več pod vladavino različnih fevdalnih dinastij, je imela največ somišljenikov med liberalnim meščanstvom in inteligenco. Revolucija 1848 je te težnje še okrepila in za nekaj časa so se zdele celo uresničljive, do izoblikovanja združene Italije pa je prišlo šele čez dvajset let. Že v začetku 1848 sta morala vladarja v Neaplju in v Toskani morala ustavo, marca se je to zgodilo še v sardinskem kraljestvu in celo v papeški državi. V Lombardiji je izbruhnil upor proti Avstrijcem in maršal Johann Joseph Radetzky se je moral iz dežele celo umakniti v trdnjavski četverokotnik. Benetke so se oklicale za republiko. V velikem navdušenju in pričakovanju lahke zmage nad Avstrijo, ki je bila vsa v revolucionarnem vrenju, je sardinski ali piemontski kralj Karel Albert napovedal Avstriji vojno. Konec julija 1848 pa je Radetzky Italijane premagal. Neapeljski kralj Ferdinand II. je odpravil parlament in poslal vojsko nad uporne Sicilijance ter dal bombardirati mesto Messino, zaradi česar se ga je oprijelo ime “kralj Bomba”. Pač pa je nacionalno in protifevdalno razpoloženje ter navdušenje zmagalo v papeški državi, ki je postala republika. Enako se je zgodilo v Toskani. Marca 1849 je piemontski kralj Karel Albert zmotno presodil, da je Avstrija v kritičnem položaju in zaradi vojne z Madžari že skoraj pred vdajo, zatao je cesarju spet napovedal vojno, v kateri pa je več kot 80 let stari maršal Radetzky spet odločilno premagal Italijane pri Novari. Kralj je sicer iskal smrt na bojišču, moral pa je podpisati premirje in sprejeti na stare meje ter plačati visoko vojno odškodnino. Vendar se ni uklonil avstrijski zahtevi po odpravi italijanske narodne trobojnice in ustave. Zato je piemontsko kraljestvo z dinastijo ohranilo zaupanje rodoljubov in ostalo pravzaprav edina svetla točka v Italiji po propadu revolucije. Zaradi poraza je Karel Albert odstopil v korist sina Viktorja Emanuela II. Po porazu v Piemontu tudi v drugih delih Italije okoliščine niso bile naklonjene borcem proti fevdalizmu in za liberalne reforme. Najprej je bil zatrt upor na Siciliji, v Toskano se je vrnil habsburški veliki vojvoda, papežu pa je Francija poslala na pomoč vojsko. Rimski republikanci so se pod vodstvom Giuseppeja Garibaldija sicer pogumno branili, julija 1849 pa so se končno morali vdati. Konec avgusta 1849 so bile premagane tudi Benetke in spet je skoraj po vsem Apeninskem polotoku zavladal prejšnji sistem. Najhuje je bilo v Neaplju, kjer je kar okoli 20.000 političnih obsojencev moralo v ječe ali na galeje. Podobno je bilo tudi v Parmi in papeški državi, še najbolj liberalen režim je bil v Toskani, kjer je veliki vojvoda odpravil ustavo šele na pritisk Dunaja. Strog režim je bil tudi v Benečiji in Lombardiji in šele po krimski vojni se je politika Avstrije v Italiji spremenila, 1857 sta cesar in cesarica prvič obiskala obe italijanski kronovini, ki sta bili med najbolj razvitimi avstrijskimi deželami. Cesarski namestnik je postal cesarjev brat nadvojvoda Maksimilijan, poznejši nesrečni mehiški cesar. Razočaranje po zanosu v času revolucije je bilo med italijanskimi rodoljubi veliko, vendar je ideja o združitvi Italije ostala živa, čeprav vprašanje, kako naj se Italija združi in kakšna naj bo, ni bilo razčiščeno. Republikanci so bili za republiko, nekateri bolj umirjeni liberalci so si predstavljali zvezo italijanskih držav pod papeževim vodstvom. Vse bolj pa se je uveljavljala misel, naj bi se združitev Italije zgodila pod vodstvom Piemonta ali sardinskega kraljestva. Piemont je postal tudi sinonim za središče, ki predstavlja kohezivno moč za manjše, zato je na primer pozneje nastalo reklo, da je Srbija Piemont za južne Slovane. Sardinski kralj Viktor Emanuel II. je edini v vsej Italiji obdržal ustavo ter italijansko zastavo, prav zato je ohranil veliko zaupanje sonarodnjakov po vsej Italiji. Bil je odkritega značaja, veljal je za velikega kavalirja, in poštenjaka, ki se je tudi zavedal svojih razmeroma majhnih državniških sposobnosti in se je raje posvečal ženskam, lovu in vojaškim zadevam, vladanje pa prepuščal svojim ministrom. Imel pa je ne preveč razširjeno sposobnost, da je znal zbrati dobre sodelavce, in eden najboljših je bil grof Camillo Benso de Cavour, ki je potem dejansko združil Italijo. S svojo zajetno postavo, naočniki in značilno brado je bolj spominjal na kakšnega nemškega profesorja, bil je tudi le na pol Italijan in je italijanščino slabo obvladal. Za povrh je bil še slab govornik, zato pa vešč gospodarstvenik in politik, ki se je izkazal tudi kot gospodarski teoretik, kmetijski in finančni minister. Leta 1852 je postal ministrski predsednik. Bil je v slabih odnosih s papežem, pridobil pa si je Garibaldija. Cavour je kmalu spoznal, da Mazzinijevega gesla Italija fara da se (Italija se bo združila sama) ne bo mogoče uresničiti in da bo morala dobiti primernega zaveznika. Cavour ga je našel v francoskem cesarju Napoleonu III., ki je bil povrhu v mladih letih pripadnik tajnega združenja karbonarjev. V krimski vojni je Sardinija poslala Francozom na pomoč nekaj svojih čet, vendar pa po tej vojni za to pomoč ni še nič iztržila, pač pa se je italijansko vprašanje začelo oglašati v diplomatskih salonih velesil. Cavourju se je z veščo politiko posrečilo, da je Piemont približal liberalni Evropi. Ustvaril je močno liberalno stranko, gradil železnice, ustanavljal banke, pospeševal svobodno trgovanje, pripravljal državo na pravo parlamentarno življenje in odpravljal privilegije Cerkve. Tako je Piemont postal tista italijanska država, v kateri so vse druge videle svojo matico. V začetku 1858 je Mazzinijev somišljenik grof Orsini skušal napraviti bombni atentat na francoski cesarski par, ki se je peljal ns operno predstavo, pri čemer je bilo ranjenih in mrtvih okoli 150 ljudi, cesarski par pa je ostal nepoškodovan. V poslovilnem pismu je Orsini rotil cesarja, naj osvobodi Italijo, in blagoslavljalo ga bo 25 milijonov Italijanov. Res je že poleti istega leta cesar sklenil tajno pogodbo s Cavourjem, v kateri mu je obljubljal pomoč pri osvoboditvi Lombardije in Benečije izpod Avstrije. Po tem načrtu bi Piemont dobil severno Italijo, iz srednje bi nastala posebna država, skupaj s papeško državo in Kraljestvom obeh Sicilij pa bi nastala zveza držav pod častnim papeževim predsedstvom. Zato pa bi Piemont moral odstopiti Franciji Savojo in Nico, torej matično posest vladajoče sardinske dinastije. Piemontska vojska se je začela pripravljati na vojno, v srednji Italiji je Garibaldi zbiral prostovoljce, pa tudi Avstrija je poslala okrepitve v Lombardijo. Ko je vojna stranka na Dunaju zahtevala razorožitev v Torinu, je Piemont skupaj s Francijo zavrnil ta ultimat in spomladi 1859 je izbruhnila vojna. V Parmi in Modeni so Avstrijce pregnali z dobro organiziranimi upori. Pomembna bitka je bila pri Magenti, v kateri so bili Avstrijci premagani predvsem zaradi Francozov, ki so prišli na pomoč Italijanom. Francoze je vodil general Patrice MacMahon, ki je 1870 kapituliral v prusko-francoski vojni. Pri Magenti je bila v večje vojaške namene prvič uporabljena železnica, s katero so Francozi pripeljali na bojišče svoje vojake. Avstrijci so se umaknili iz Milana in ostali le še v svojih štirih trdnjavah. Od juga je začel prodirati Garibaldi in Italijo je spet zajelo prekipevajoče navdušenje zaradi prvih začetkov združevanja Italije. Konec junija 1859 je bila odločilna bitka pri Solferinu, v kateri je avstrijsko armado osebno vodil mladi cesar Franc Jožef I. Bitka je bila izredno krvava in prav v njej je Henri Dunnant dobil prve zamisli o ustanovitvi Rdečega križa. Velika vročina, potem pa strahotna nevihta s točo sta izčrpali obe armadi, Avstrijci so se nemara prehitro umaknili in s tem priznali poraz, čeprav so na italijanskem delu bojišča zmagali, premagani pa so bili proti Francozom. V tej bitki so se izkazali tudi slovenski vojaki znanega 17. pešpolka. Medtem je tudi francoska mornarica priplula v Kvarnerski zaliv in julija 1859 je bilo podpisano premirje, s katerim se je morala Avstrija odpovedati Lombardiji. Italijani so bili razočarani, ker niso dobili Benečije, toda Napoleon se je ustrašil nacionalističnega navdušenja v Italiji in si ni želel združene Italije, pač pa le zvezo več italijanskih držav. Proces združevanja pa se je nezadržno nadaljeval in s plebiscitom so se marca 1860 Piemontu pridružile Parma, Modena, Toskana, Emilia-Romagna. Maja 1860 je s tisoč prostovoljci Garibaldi začel upor na Siciliji in kmalu zasedel Neapelj. Zdelo se je že, da bo zasedel še papeško državo, v kateri so bile francoske čete. S plebiscitom so se za združitev odločile še Marke, Umbrija in Neapelj, novembra 1860 pa je Garibaldi priznal piemontskega kralja za kralja Italije in se odpovedal republiki. Februarja 1861 se je v Torinu zbral prvi parlament Italije in dal sardinskemu kralju naziv kralj Italije. Tako je nastala nova država z nekaj več kot četrt milijona km2 površine in s skoraj 22 milijoni prebivalci, že čez nekaj mesecev pa je umrl njen dejanski ustvarjalec Cavour. Razen Benečije in ostanka papeške države (tu je bil od 1848 nastanjen francoski garnizon) ter brez Savoje in Nice, ki sta prišli pod Francijo, je bil prvič po 568 ves Apeninski polotok pod enotno administrativno oblastjo. Država je postala liberalna parlamentarna monarhija z zelo rigoroznim volilnim cenzusom in že kmalu po združitvi je prišlo do vstaj tako imenovanih brigantov, predstavnikov nižjih slojev iz južne Italije, ki so bili v novem sistemu zapostavljeni. Vse te vstaje so bile krvavo zadušene. Država je preživljala hude čase, bila je sicer združena, vendar pa jo je pestila lakota. Državni primanjkljaj je bil vedno večji, vojna in združitev so državno blagajno drago stale, po Cavourjevi smrti pa ni bilo več tako dobrega finančnega ministra in gospodarstvenika. Leta 1864 se je prestolnica nove države preselila v Firence, država je s tem hotela jasno pokazati, da ne misli zasesti Rima in pregnati papeža, pač pa se je italijanska politika vse bolj usmerjala k pridobitvi Benečije. Najprej je deželo mislila kupiti za 400.000 goldinarjev (po današnji vrednosti za 6 milijard nemških mark), česar pa Avstrija ni sprejela. V procesu izrinjanja Avstrije iz Nemške zveze se je Avstrija povezala s Francijo in ji obljubila Benečijo v zameno za pomoč v vojni s Prusijo, in to za odškodnino, seveda le, če bi zmagala. Medtem je bil sklenjen sporazum tudi med Francijo in Italijo: po njem bi Francija Italiji odstopila Benečijo, če bi zavezanci zmagali. Leta 1866 je izbruhnila vojna med Prusijo in Italijo na eni ter Avstrijo na drugi strani, tu je Avstrija sicer popolnoma porazila Italijane, odločilna pa je bila zmaga Prusije nad Avstrijo pri Hradcu Královem na Češkem in po miru na Dunaju 1866 je Italija dobila Benečijo, v kateri so se potem prebivalci z veliko večino na plebiscitu odločili za Italijo, med njimi tudi Beneški Slovenci. Tudi hud poraz Italijanov v pomorski bitki pri Visu, kjer se je izkazal mariborski Nemec admiral Wilhelm Tegetthoff, ni mogel preprečiti izgube ozemlja. Leta 1870 se je zaradi prusko-francoske vojne iz Rima umaknil francoski garnizon, sveto mesto pa so zasedle italijanske čete. Prebivalstvo Rima se je na plebiscitu tudi odločilo za Italijo in papeške države je bilo konec, Rim pa je 1871 postal glavno mesto. Že 1877 je nastalo gibanje Italia irredenta, katerega začetnik je bil Matteo Renato Imbriani in ki se je sklicevalo na Mazzinija ter zahtevalo za Italijo Trentino, Trst, Furlanijo in Istro.