kitajska umetnost in arhitektura, Kitajska je dežela z najdaljšo kulturno tradicijo na svetu, ki se ponaša z neprekinjeno zgodovino, dolgo več kot 3000 let. Kitajska umetnost pa ni pomembna le zaradi svoje izjemne lepote in bogastva, temveč tudi zaradi dejstva, da je pomenila glavni vir navdiha za celotni Daljni Vzhod – Japonsko, Korejo, Tibet, Mongolijo in osrednjo Azijo. Tudi Evropa Kitajski dolguje marsikateri umetniški impulz (glej *chinoiserija) in vpeljavo različnih tehnik, še posebej na področju lončarstva in tekstila (glej *svila). Odnos do umetnosti na Kitajskem se je vselej precej razlikoval od tistega na Zahodu. Tako so denimo učenemu amaterju pripisovali višji status kot profesionalcu, med “lepimi” in “uporabnimi” umetnostmi pa sploh niso razlikovali. Dolgo časa je za najelegantnejšo obliko umetnosti veljala umetnost pisave - *kaligrafija. Slikarstvo je bilo ena od razvojnih smeri kaligrafije in še danes sta obe umetnosti med seboj tesno povezani. Slikarji navadno niso slikali na platno ali les in v olju, temveč so največkrat delali na svili ali papirju, pri čemer so uporabljali vodne barve. Pri njihovem delu sta bila živahnost in ritem potez čopiča v splošnem pomembnejša od naturalizma upodobitve. Kiparji niso delali le v kamnu, lesu ali bronu, temveč so pogosto tudi modelirali ter svoje kipe prekrivali z *lakom, kar je umetniška oblika, ki izvira s Kitajske. Tudi *porcelan so sprva izdelovali na Kitajskem, in sicer več kot tisoč let pred tem, ko je bila skrivnost njegovega izdelovanja odkrita tudi v Evropi. * ad je še en material, ki ga v prvi vrsti povezujemo s Kitajsko in ki so ga uporabljali za ritualne predmete, svečano orožje, nakit in malo plastiko. V stavbarstvu prevladuje les. Hiše so često enonadstropne in se razprostirajo po precej velikih površinah, posamezna krila med seboj povezujejo vrtovi in dvorišča. V nasprotju s tem so palače, templji in pagode višji. Strehe ne prekrivajo le tistih vrst stavb, za katere je to značilno na Zahodu; s strehami Kitajci pokrivajo namreč tudi portale, mostove, strehe in spomenike. Več streh, katerih robovi so ljubko upognjeni navzgor, včasih postavijo drugo nad drugo, s čimer ustvarijo eno najizrazitejših značilnosti kitajske arhitekture. Po precej nejasnem predzgodovinskem obdobju je mogoče razvoj kitajske umetnosti razdeliti na pet daljših obdobij, med katerimi pa vseeno ni posebno jasnih razmejitev. Najstarejša skopo ohranjena pričevanja so iz časa drugega dela dinastije Šang (1711--1066 pr._n._š.), najpomembnejša ohranjena dela iz tega obdobja pa so bronaste žrtvene posode strogih oblik, največkrat okrašene z živalskimi motivi sakralnega pomena. Drugo obdobje se prične z združitvijo Kitajske leta 221 pr._n._š. pod cesarjem Ši Huangdijem, utemeljiteljem dinastije Čin, ki je med drugim začel graditi Kitajski zid. Za umetnost tega obdobja so najbolj značilni izdelki iz brona in žada, ohranile pa so se tudi glazirane keramične posode in figure, ki so jih uporabljali kot grobne pridatke. Najpomembnejše dogajanje v naslednjem obdobju, v katerem je vladala dinastija Han, je gotovo prevzemanje budizma iz Indije in osrednje Azije, saj so budistični templji in samostani postali pomembna središča umetnosti. Najbolje so se ohranili tisti templji, ki so jih po indijskih vzgledih vsekali v skalne stene. Velikokrat so bili okrašeni s plastiko in freskami. Takšni jamski templji sodijo v tretje obdobje kitajske umetnosti, ki je svoj vrhunec doseglo za časa dinastij Sui (581--618) in Tang (618--907), ko se je Kitajska po obdobju številnih zunanjih vdorov in državljanske vojne spet združila in so vse veje umetnosti doživele izjemen razcvet. 10._stoletje pomeni začetek četrtega obdobja, ki je kulminiralo z dinastijo Sung (960--1279), ko je kitajska umetnost dosegla nesporen vrhunec. Največji dosežek teh stoletij je razvoj čistega krajinskega slikarstva v poglavitno obliko umetnosti, kar se je zgodilo dosti prej, predno si je Evropa kaj takšnega sploh mogla predstavljati. Nič manjšega pomena ni lončarstvo tega časa, saj ga odlikujeta nenadkriljiva skladnost oblike in izjemna lepota dekoracije. Zadnje veliko obdobje tradicionalne kitajske umetnosti sovpada z vladavino cesarjev iz dinastije Ming (1368--1644) ter zadnje kitajske dinastije Mandžurcev ali cesarske hiše Čing (1644--1911). Tako slikarstvo kot lončarstvo sta še naprej ostala na izjemno visoki ravni, poleg njiju pa so se razvile še nove tehnike izdelovanja porcelana, zlasti modra podglazurna poslikava ter uporaba nepresevnih glazurnih barv. Izjemno mojstrstvo so kitajski umetniki pokazali tudi pri rezljanju *slonovine in *žada ter pri *celičnem emajlu. V 20._stoletju je tradicionalno kitajsko umetnost zelo oslabila kombinacija zahodnega vpliva in revolucionarnega vrenja. Od komunistične revolucije leta 1949 dalje je bilo sleherno avantgardno gibanje označeno in očrnjeno kot “buržoazni formalizem”. Vendar pa je revolucija s seboj prinesla tudi nekakšen preporod tradicionalnih oblik umetnosti ter dala moč posameznikom, ki so znali ceniti svoje umetniško izročilo. V tem času so na Kitajskem opravili tudi nekatera obsežna restavratorska dela in odkrili nove umetnostne zaklade iz preteklosti.