Občine prek izvajalcev javne službe torej krijejo stroške vzpostavitve in delovanja infrastrukture za ločeno zbiranje odpadne embalaže, gospodarstvo pa je dolžno kriti vse druge stroške, ki nastanejo na poti od izpraznitve zabojnikov do predelane odpadne embalaže. To so prevoz od lokalne komunale do sortirne linije, sortiranje odpadne embalaže na različne materiale, baliranje in prevoz do ustreznega predelovalca ter predelava. Podjetja plačujejo v povprečju 45 € na tono embalaže, dane na slovenski trg. Ključni strošek pri ravnanju z odpadno embalažo je sortiranje, saj je predelovalec pripravljen prevzeti le podrobno in natančno ločene odpadne materiale. Plastično embalažo v sistemu Slopak ločujejo na PET, HDPE, LDPE, PS, PP in preostale vrste plastike (poliamidi, SUN, dupleksi in tripleksi različnih vrst plastik …), hkrati pa poteka še ločevanje na obarvano oz. potiskano in nepotiskano plastično embalažo. Iz vsebine zabojnikov se posebej razvrsti še večslojna embalaža za tekočine (npr. embalaža mleka in sadnih sokov ter pločevinke). Loči se tudi vsebina zabojnikov za kartonsko in papirno embalaž, in sicer na embalažo in papir. Med papirjem prevladuje predvsem časopisni in revijalni tisk, ki ostane v lasti lokalne komunale, družba za ravnanje z odpadno embalažo pa prevzame vse preostalo papirno in kartonsko embalažo, ki jo je mogoče reciklirati v nove kartonske izdelke. Zgolj pločevinke se v sistemu praviloma sortiranja ločijo strojno (s pomočjo magneta), vse preostalo ločevanje po materialih pa v Sloveniji še vedno poteka ročno. Gospodarska podjetja, ki so v skladu z veljavno zakonodajo dolžna kriti stroške ravnanja z odpadno embalažo, se s podpisom pogodbe o prenosu obveznosti ravnanja z odpadno embalažo obvežejo, da bodo svoje podatke o količini embalaže, dane na slovenski trg, redno in resnicoljubno poročala družbi za ravnanje z odpadno embalažo. Vsako podjetje plača stroške ravnanja z odpadno embalažo glede na posredovane podatke o količini embalaže, dane na slovenski trg.