Bilo je tam nekje na začetku sedemdesetih let. Pogosto sem zahajal v Francoski kulturni center Charles Nodier sredi Ljubljane. Novi direktor centra je bil izrazito desno usmerjen mož in to se je poznalo tudi pri izbiri revijalnega tiska. Kot nepoboljšljiv levičar sem imel posebno veselje prebirati ultrakonservativne zgodbe. Poleg neke monarhistične publikacije sem najrajši bral revijo Le Point, ki se mi dandanes dozdeva prav umirjena. Ampak takrat sem bil še zelo mlad in zelo zagret. In nekega dne v omenjeni reviji naletim na daljšo reportažo o Jugoslaviji. Govorila je o tajnem sporazumu med J. B. Titom in Willyjem Brandtom. Po tem sporazumu naj bi Udba imela proste roke pri likvidaciji skrajnih političnih nasprotnikov Titove Jugoslavije na nemškem ozemlju. Bilo je naštetih kakih trideset imen pobitih ustašev, hrvaških nacionalističnih emigrantov in tako naprej. Nekateri med njimi so bili izpričani teroristi, drugi pa le politični nezadovoljneži. Najprej sploh nisem mogel verjeti svojim očem. Potem pa mi ni bilo nič več do šale. ivim torej v državi, ki sama zganja terorizem, me je mrzlo prešinilo. In svet okoli mene je izgubil svojo nedolžnost.