Jože Trobec je sredi sedemdesetih let začel risati celostranske portretne, z drobnimi barvnimi šrafurami kolorirane karikature za zagrebško revijo Studio, ki so postale izredno priljubljene. Danes ga lahko srečamo kot karikaturista in ilustratorja Dnevnika in Nedeljskega dnevnika, na njegove risbe pa bi seveda lahko naleteli tudi v drugem dnevnem in revijalnem tisku. Tako kot je na primer veljalo prav za Smrekarja, je tudi Jože Trobec izvrsten risar. In prav tako kot Smrekarjeve tudi razstavljene Trobčeve karikature zaznamujejo zgolj "rahle" deformacije zunanjega videza, kajti ne glede na koncept preoblikovanja telesne podobe karikirancev, ki ga zahteva risanje "glavonožcev", le redko naletimo na pretirane stilizacije. Toda če se je Smrekarjeva risba ozirala k realističnim in secesijskim vzorom, se je Jože Trobec oprl na aktualno anglo-ameriško karikaturno risbo oziroma tovrsten princip karikiranja, ki mu je očitno dobesedno pisan na kožo. Med ogledovanjem Trobčevih karikiranih politikov in drugih imenitnežev iz domačih in tujih logov, ki so na njegovih risbah uspeli ohraniti svoj značaj, posebnosti, velike in male človeške in značajske napake ter pomanjkljivosti, namreč zlahka pridemo do ugotovitve, da njihov avtor ni zgolj vešč risar, pravi likovni strateg trde in zanesljive linije, da nima samo velikega občutka za likovni ritem, za določanje ločnice med barvo in belino papirja, kompozicijo in polnoplastično podajanje figur, temveč je tudi mojster hudomušnega in igrivega humorja, ki ga najbrž lahko označimo za najpomembnejšo značilnost karikaturne risbe Jožeta Trobca.