Tovrstnim pastem plehke in površne publicistike se je Gregorič vedno znal izogniti, sicer pa je med značilnimi stalnicami njegovega pisanja brezkompromisno iskanje resnice, ne samo v preteklih, temveč tudi v vseh pomembnejših recentnih slovensko-italijanskih odnosih na meddržavni oziroma regionalni primorsko-istrski ravni. Plod teh njegovih prizadevanj so bile poleg številnih prispevkov v dnevnem in revialnem tisku tri knjige ( Politični ciklon nad Istro, Slovenija v tesnem objemu zahodne sosede, Sence nad oazo sožitja ), ki so dvignile veliko prahu in negodovanja zlasti pri nekaterih vidnih predstavnikih italijanske manjšine v Sloveniji. Med ozkotirnimi kritikami, ki še vedno prihajajo iz te smeri je najpogostejši očitek, da je njegovo pisanje »črno-bela« odslikava odnosov dveh (dobro)sosedskih narodov, nekateri pa mu celo pripisujejo potvarjanje zgodovinskih dejstev ali izjav vidnih italijanskih in drugih političnih akterjev. Verjetno pa te večinoma neutemeljene in kvaziretorične kritike Gregoričeve publicistike temeljijo v strahu pred manjšinsko recipročnostjo oziroma v občutku latentne ogroženosti zmanjševanja že doseženih manjšinskih pravic italijanske manjšine v Sloveniji in na Hrvaškem. Nesporno je, da ima vsaka manjšinska narodnostna skupnost pravico in dolžnost »popravljati« zgodovinske zmote oziroma krivice in opozarjati na aktualne družbene stranpoti, ki bistveno ogrožajo njen razvoj in obstoj. Vendar je pri tem početju potrebno znati tudi ločiti zrnje od plevela. Dogaja pa se žal nasprotno: sprva majhne, nepomembne (osebne) zamere se pogosto medijsko potencirajo in obešajo na veliki zvon, kar seveda sproži skupinski hipohondrični plaz napetosti in namišljene ogroženosti. Najhitrejša pot kanaliziranja te napetosti je izbira t. i. grešnega kozla, ki si »in bona fide« drzne dregniti v nedotakljivi osir manjšinske problematike, ali si, bog-ne-daj, o tem dovoli celo kaj zapisati.