Bibliografija njegovih iz slovenščine v češčino prevedenih del zbuja več kot spoštovanje. V knjigi Spotoma dokumentirana obsežnost njegovega prevajalskega opusa je presenetila tudi nas, ki smo Benhartovo delo spremljali od začetka. Bil je tenkočuten prepesnjevalec klasične in moderne poezije, zanesljiv prevajalec pripovednih del, hkrati pa neumoren poročevalec o dogajanju v slovenski književnosti in kulturi. S svojimi 70-imi knjižnimi prevodi posameznih avtorjev, z vrsto antologij ter neštetimi objavami v revialnem tisku in na radiu je njegov opus med najbolj impozantnimi, če ne kar najimpozantnejši med vsemi, ki se z njimi lahko ponašajo posredniki slovenske literature po svetu. Za mejnika knjižnih objav štejemo prevod romana Dolomiti se krušijo Karla Grabeljška iz leta 1957 in antologijo štirih pesnikov (Zajc, Kovič, Taufer, Košuta) Nebo nad nami iz leta 2005. Med njima ležijo leta vztrajnega dela, prebedene noči ob tehtanju najboljših prevajalskih rešitev ter marsikdaj težavno iskanje primernih, prevodom iz slovenščine naklonjenih založb. Ne smemo prezreti tudi njegovega kritičnega spremljanja sodobne slovenske književnosti, sprotnega po revijah in časnikih ter v knjigah Bralnica in druge neprimernosti in Malo drugačna branja . Ne nazadnje moram omeniti tudi njegovo skrb za nasledstvo čeških prevajalcev iz slovenščine, kjer se mu je v družinskem krogu pridružila hčerka Katerina Literova, med mladimi diplomanti na praški univerzi pa z veliko prizadevnostjo predvsem David Blažek.