Kljub temu pa je treba priznati, da je obstajal razkol med interesi višje kulturne plasti renesanse ter interesi revolucionarno socialnega gibanja med ljudstvom in v levi inteligenci, ki še ni prebolela razumske in duhovne krize. Živeli so v različnih nadstropjih kulture, malodane v različnih stoletjih. To je imelo usodne posledice za značaj ruske revolucije. Revija “Vprašanja življenja”, ki sva ga urejala jaz in S. N. Bulgakov, si je prizadevala združiti različne tokove. To je bil čas prve majhne revolucije in časopis je lahko izhajal le eno leto. Politično je časopis imel radikalno usmeritev, toda prvič v zgodovini ruskega revialnega tiska je združeval takšne družbeno politične ideje z religioznimi iskanji, metafizičnim svetovnim nazorom in z novimi tokovi v književnosti. To je bil poskus združevanja bivših marksistov, ki so postali idealisti in so prehajali h krščanstvu, z Merežkovskim in simbolisti, deloma z zastopniki akademske filozofije idealistične in spiritualistične smeri ter s publicisti radikalne usmeritve. Sinteza je bila premalo organska in ni mogla trajati. To je bil zelo zanimiv in napet čas, ko je najbolj kulturni del inteligence odkrival nove svetove, ko so se duše osvobajale za ustvarjanje duhovne kulture. Bistveno je, da so se pojavile duše, ki so se rešile iz vase zaprtega imanentnega kroga svetnega življenja in se vrnile v transcendenčni svet. Toda to se je zgodilo le v delu inteligence, njena večina je živela naprej s starimi materialističnimi in pozitivističnimi idejami, ki so bile sovražne do vere, mistike, metafizike, estetike in do novih tokov v umetnosti in takšno stališče so terjali od vseh, ki so sodelovali v osvobodilnem gibanju in se bojevali za družbeno pravičnost. Spominjam se značilnega načina razdora v ruskem življenju. V “stolpu” Vjačeslava Ivanova, tako se je imenovalo njegovo stanovanje na vogalu zgornjega nadstropja visoke hiše proti Tavrijski graščini, se je nekaj let ob sredah zbirala kulturna elita: pesniki, pisatelji, znanstveniki, slikarji, igralci. Na “Ivanovih sredah” so brali različne prispevke in debatirali na najvišji ravni. Razpravljali pa niso samo o literarnih temah, marveč tudi o filozofskih, religioznih, mističnih, okultističnih. Prihajal je cvet ruske renesanse. V istem času je spodaj, v Tavrijski graščini in okoli nje že hrumela revolucija. Revolucionarni akterji se sploh niso zanimali za teme “Ivanovih sred”; pripadniki kulturne renesanse, ki so razpravljali ob sredah v “stolpu”, niso bili konservativci in desničarji, mnogi izmed njih so bili celo levo usmerjeni in pripravljeni podpirati revolucijo, toda večina izmed njih je bila asocialna in zelo odmaknjena od hotenj hrumeče revolucije. Ko so 1917. leta zmagali revolucionarni akterji, so pripadnike kulturne renesanse razglasili za svoje sovražnike, jih strmoglavili in uničili njihovo ustvarjalno dejanje. Krivda je bila na obeh straneh. Pripadniki renesanse, ki so odkrivali nove svetove, so imeli šibko etično voljo in bili so preveč ravnodušni do socialne plati življenja. Revolucionarni akterji pa so živeli po zastarelih in elementarnih idejah. V tem je različnost od francoske revolucije. Nosilci francoske revolucije so živeli z naprednimi idejami tistega časa, z idejami J. J. Rousseaua, razsvetljenske filozofije XVIII. stoletja. Akterji ruske revolucije pa so živeli z idejami Černiševskega, Plehanova, materialistične in utilitarne filozofije, zastarele tendenčne literature; niso jih zanimali Dostojevski, L. Tolstoj, Vl. Solovjev, niso poznali novih gibanj zahodne kulture. Zato je naša revolucija pomenila krizo in zatiranje duhovne kulture. Vojskujoče se brezboštvo komunistične revolucije je mogoče pojasniti ne le s stanjem zavesti komunistov, zelo zoženega in odvisnega od različnih oblik ressentiments, marveč tudi z zgodovinskimi krivdami pravoslavja, ki ni izpolnjevalo svojega poslanstva pri preobrazbi življenja, ker je podpiralo ureditev, utemeljeno na nepravičnosti in zatiranju. Kristjani se morajo zavedati svoje krivde, ne pa samo obtoževati nasprotnike krščanstva in jih pošiljati v pekel. Sovražnik krščanstva in vsake religije ni družbena ureditev komunizma, ki bolj ustreza krščanstvu kot kapitalizem, marveč lažna religija komunizma, s katero hočejo zamenjati krščanstvo. Toda lažna religija komunizma je nastala zato, ker krščanstvo ni izpolnjevalo svojih dolžnosti in ker je bilo skaženo. Uradna Cerkev se je postavila na konzervativno pozicijo v odnosu do države in družbenega življenja in bila je suženjsko podrejena staremu režimu. Nekaj časa po revoluciji 1917. leta je bil znaten del duhovščine in laikov, ki so še posebno veljali za pravoslavne, usmerjen protirevolucijsko in šele pozneje so se pojavili duhovniki novega tipa. Do cerkvene reforme in obnovitve cerkvenega življenja na osnovi ustvarjalnih idej XIX. in začetka XX. stoletja ni prišlo. Uradna Cerkev je živela v vase zaprtem svetu, njena inercija je bila velika. Tudi to je bil eden izmed pojavov razhoda in razkola, ki sta zajela vse rusko življenje.