Poleg tega se v tujem revialnem tisku pojavljajo uveljavljena novinarska in literarna imena, pri nas pa se morebitnih zanimivih vsebin lotevajo ali preveč zasedeni avtorji, zelo pavšalno, pomanjkanje kakovostnih avtorskih peres, vzgajanja novih avtorjev pa tako ali tako ni. Naslednji razlog je pomanjkanje tradicije. Če so ženske revije na trgu več desetletij, so moške revije pri nas novost. Za vzgajanje nove podobe moškega in za udomačitev nove revijalne blagovne znamke je potrebno določeno obdobje vsaj petih let. Moška revija gotovo ni izdelek, ki bi se prijel v letu, dveh, zlasti ker je to novost na slovenskem trgu in ker gre za mesečnik, kar pomeni, da izide enajstkrat na leto. »Sicer pa Slovenci že po definiciji nismo kupci specializiranega tiska, razen strokovnega, kar se je pokazalo že v primerih v preteklosti,« trdi Vasle. »Ne nazadnje ima tudi revija Jana, ki sicer velja za tipično žensko revijo, delež moških bralcev skoraj enakovreden ženskemu.« Kar dokazujejo tudi poskusi projektov ženskih revij, ki so pred leti vsi po vrsti neslavno propadli, zdaj pa je očitno trg dovolj zrel, da lahko v njem preživi vsaj šest, sedem ženskih revij, od Cosmopolitana, Modne Jane, Glamurja, Pepite, Mode In, Eve ipd. Tudi zato, ker so uredniki spoznali različne tržne niše in poleg diet, receptov za zapeljevanje in telesne aktivnosti, ki so bili prej tipika tovrstnih revij, ponudbo začinili s kakovostnimi trendovskimi teksti, s stilno razmeroma dobro podkovanimi avtorji. Moške revije v prvi fazi pa svoje bralce še vedno lovijo na poplavo banalnih nasvetov, kako oblikovati svoje telo, kako se v petih korakih spremeniti v žrebca ali kako se pravilno depilirati... Za tisti del moške populacije, ki prej ni posegal po tujih revijah tega tipa, gotovo nekaj, česar se intimno celo sramujejo. Moške revije kljub temu, da vehementno mahajo z zastavo moškosti: z avtomobili, z lepimi in razgaljenimi ženskami, pravzaprav odkrivajo samo vse večjo ranljivost sodobnega moškega, ki jo vzpodbujata kozmetična in modna industrija. V tujih moških revijah že nekaj časa med vrsticami lahko prebiramo predvsem moško nesamozavest... Njihovo skrb za telo, za odvečne kalorije, strah pred zračnicami v pasu. Hkrati s tem pa strah pred izgubo moškosti, potreba po potrjevanju... Trg je že nekaj časa zasičen z izdelki za ženske, z reklamnimi akcijami, z nasveti, s kulinaričnimi in seksualnimi recepti v ženskih revijah, ki gradijo na ženskem strahu in nesamozavesti v smislu -najprej izpostaviti problem in potem ponuditi obliž in hitro rešitev. Zato je logično, da se je diktat mladosti in popolnosti usmeril še na trg, ki je v tem pogledu razmeroma še neodkrit, na moško populacijo. Temu primeren je tudi porast anoreksije in bulimije pri moških, ki sta do zdaj veljali predvsem za ženski prehranjevalni motnji. Še pred desetimi leti se povprečen slovenski moški srednjega sloja, srednje izobrazbe ni zanimal za najboljšo ponudbo liposomskih krem proti gubam, krem za samoporjavitev, barv za lase, še manj za najbolj učinkovita sredstva za depilacijo. Skok iz socializma v tržno ekonomijo je bil prehiter, deset let ni dovolj dolga doba, da bi se spremenili stari, zakoreninjeni vzorci in navade. Moški se še niso znebili tradicionalnega pojmovanja moškosti. Še vedno niso pripravljeni na javno razkazovanje svoje (pretirane) skrbi za staranje, lepoto telesa, obsedenosti z vitaminskimi pripravki, viagro, z recepti proti plešavosti, zapeljevanju... To se jim še vedno zdi »nemoško«. Zato si (relativni) uspeh Men's Healtha v primerjavi z ostalimi konkurenti lahko razložimo tudi s tezo o »sovpadanju nasprotij« bolj ko si prizadevaš, da si »pravi moški«, bolj stopaš na drugo stran, torej k moškim, ki se odmikajo od tradicionalne moškosti. Zato bi lahko k profilu moškega, ki posega po reviji tega tipa, poleg urbanega, mladega moškega primaknili tudi del homoseksualne populacije. Morda je tu razlog, da naj bi Men's Health lani med vsemi revijami dosegel najvišjo branost, v moški populaciji od dvajset do sedemdeset let kar 3,6-odstotno, medtem,ko ima Playboy 2,1-odstotno.