Ob zaključku javne razprave o Resoluciji o nacionalnem planu zdravstvenega varstva 2008–2013 je ministrica za zdravje sporočila javnosti, da je prejela več kot 100 predlogov za dopolnitev resolucije in da bo ministrstvo upoštevalo le tiste, ki se bodo smiselno vključili v njen koncept. Javnost je seznanila tudi o svoji nameri, da bo dopolnjen dokument takoj posredovala vladi in državnemu zboru, brez predhodne javne razprave. V sporočilu je izrazila tudi svoje odločno nasprotovanje izjavam dveh največjih predstavnic civilne družbe, Zveze društev upokojencev in Gibanja za ohranitev in izboljšanje javnega zdravstva, da je treba resolucijo napisati na novo. Po njenem mnenju Gibanje »neutemeljeno trdi, da je resolucija neprilagojena evropski zakonodaji in preslabo pripravljena, zato naj Gibanje ne bi želelo sodelovati v javni razpravi, hkrati pa je Gibanje imelo priložnost na javni tribuni predstaviti konkretne predloge, česar pa ni storilo«. V Gibanju tem nameram in trditvam odločno nasprotujemo. V Gibanju zahtevamo, da mora ministrica za zdravje resolucijo, ki naj bi jo na ministrstvu dopolnili in popravili, pred obravnavo v državnem zboru ponovno dati v javno razpravo. To utemeljujemo tako s strokovnimi razlogi, ki smo jih v izjavah za javnost že večkrat zapisali, kot tudi z dejstvom, da so tudi drugi predstavniki strokovnih in drugih javnosti ugotavljali številne pomanjkljivosti, saj je ministrstvo dobilo več kot sto pripomb na resolucijo, ki je bila v javni razpravi do 26. marca 2008. To našo trditev lahko podkrepimo tudi z dejstvom, da namerava, sodeč po zadnjem sporočilu za javnost, ministrica za zdravje upoštevati le nekatere predloge, po vsej verjetnosti nebistvene in maloštevilne oziroma le tiste, ki se bodo smiselno vključili v koncept resolucije. Te namere ministrice za zdravje kažejo tudi na to, da ne priznava svojih nestrokovnih in neevropskih usmeritev ter da ni pripravljena prisluhniti strokovni in drugi javnosti. Zato tudi resno dvomimo, da bi bil dokument ustrezno popravljen in dopolnjen, da bi lahko šel brez nove javne razprave v državni zbor.V času javne razprave o Resoluciji o nacionalnem planu zdravstvenega varstva smo v Gibanju večkrat pojasnjevali nestrinjanje s konceptom te resolucije in predstavili naše argumente, predvsem na tiskovni konferenci 14. februarja 2008 in na javni seji Gibanja 20. marca 2008. Svoje poglede in zahteve smo ministrici za zdravje tudi poslali. Zato zavračamo njene trditve, da v Gibanju ne želimo sodelovati v javni razpravi in da nimamo konkretnih predlogov za oblikovanje nacionalnega plana z jasno opredeljenimi in evropskimi cilji, ki bodo zadovoljevali nacionalni interes in potrebe prebivalstva.Najpomembnejši naši očitki so, da resolucija zmanjšuje pomen javnega zdravstva v prid zasebnega, da zmanjšuje odgovornost države za boljše zdravje prebivalstva ter da ne uresničuje enotnih evropskih vrednot, kot so enakost, pravičnost, univerzalnost in dostopnost do kakovostnega zdravstvenega varstva. Te usmeritve delajo dokument izrazito neevropski.Dokaze za naše trditve je mogoče najti v številnih navedbah v resoluciji. Navajamo le bistvene:1. V resoluciji je zapisano, da namerava vlada zmanjšati delež javnega in povečati obseg zasebnega financiranja. Dokument tudi podpira uvajanje in krepitev zasebnih zavarovanj ter zanje celo predvideva davčne olajšave, kar pomeni povečano regresivnost pri financiranju zdravstvenega varstva (kar pomeni, da davčne olajšave bogatih s povečanimi davki plačujejo tudi revni...Kako drugače je mogoče razumeti te napovedi kot tako, da se zmanjšuje pomen javnega zdravstva v prid zasebnega? Ali ni to prenašanje odgovornosti države na posameznika in zmanjševanje pravičnosti, enakosti, univerzalnosti in dostopnosti do kakovostnega zdravstvenega varstva?2. V resoluciji navajajo, da bodo dodatna zavarovanja, javno-zasebno partnerstvo in vključitev zasebnega kapitala povečali učinkovitost porabe sredstev in s tem dostopnost do zdravstvenih storitev.Ali ni to še en primer povečevanja zasebnega financiranja in prelaganja odgovornosti države, tudi za ceno manjše učinkovitosti in neuniverzalne dostopnosti do zdravstvenega varstva? Sprašujemo se, če že mislijo, da bodo s tem dosegli večjo učinkovitost porabe sredstev, ali se zavedajo, komu bo to koristilo. Ali so analizirali učinke javno-zasebnega partnerstva na učinkovitost in kakovost zdravstvenega varstva?3. V resoluciji brez zadrege napovedujejo, da vlada ne bo zagotavljala zadostnih javnih kadrovskih zmogljivosti, obenem pa bo podpirala povečano število zasebnih izvajalcev, ki jih bo plačevala z javnim denarjem, še več, tudi zasebnikom brez koncesije bo krila del storitev iz javnega denarja.Sprašujemo se, od kod bodo prišli ti zasebniki, če ne iz javnega sistema. Kakšni so razlogi za to namerno siromašenje javnih zmogljivosti, saj sredstva očitno niso problem? Kako bodo lahko zagotavljali enakost in pravičnost ter univerzalno dostopnost do zdravstvenega varstva?4. V resoluciji trdijo, da se dostopnost in obseg zdravstvenih pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja ne bosta zmanjšala, na drugi strani pa napovedujejo porast števila zdravstvenih delavcev in sodelavcev za 10 odstotkov, gradnjo novega kliničnega centra, uvajanje dragih tehnologij in zdravil, informatizacijo itd., vse to pa ob nespremenjenem skupnem deležu zdravstvenih sredstev v BDP (8,5 odstotka), zmanjšanju javnih sredstev za 3 odstotke in povečanju zasebnih sredstev za 6 odstotkov do leta 2013. Poleg tega se obeta še povečevanje plač zdravstvenih delavcev in, ne najmanj pomembno, še vedno nimajo izračunanega učinka dosedanje privatizacije na povečanje stroškov.Sprašujemo se, kako lahko trdijo, da se dostopnost in obseg zdravstvenih pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja ne bosta zmanjšala. Ali ni neizogibno dejstvo, da se bo, sodeč po zgornjih usmeritvah, obseg zdravstvenih pravic zmanjšal za najmanj 15 odstotkov?5. V resoluciji napovedujejo ponovno opredelitev vloge zdravstvenega doma, da bi omogočili sobivanje javnega in zasebnega. Ali ni to še en poskus utemeljitve nenačrtne privatizacije za nazaj in opravičilo za neustrezne in nepotrebne posege v zdravstvene domove, ki so jih finančno in strokovno destabilizirali? Zakaj bi morali opustiti neprekinjeno in timsko zdravstveno varstvo vseh prebivalstvenih skupin s pripadajočimi diagnostičnimi postopki in preventivnimi programi, ki so se in se še vedno učinkovito in kakovostno opravljajo v zdravstvenih domovih, ker pač tak način ne ustreza načinu dela zasebnika in ga po njegovem mnenju omejuje v samostojnosti pri selekciji bolnikov in razporejanju finančnih sredstev? Ali je predlagani način ohranitve zdravstvenega doma ali, kot sami pravijo, »organizacijske hrbtenice primarnega zdravstvenega varstva in promocije zdravja v lokalnem okolju« v tem, da bi se vanj naselili zasebniki in nevladne organizacije, ki delujejo na področju zdravja? Ali ni iskanje nove vloge zdravstvenih domov le iskanje načina, kako zagotoviti zasebnikom najboljše pogoje dela (med drugim tudi neprofitne najemnine, ki so v nasprotju z načeli javno-zasebnega partnerstva) in zmanjšati razpršenost zdravstvene dejavnosti, ki je tudi po njihovem mnenju že zdaj dokazano manj dostopna in učinkovita?6. V resoluciji le naštevajo cilje za doseganje boljšega zdravja prebivalstva v naslednjem petletnem obdobju, ne da bi pojasnili, kako nameravajo te cilje doseči. Strategije doseganja ciljev in njihova merljivost pa so bistveni elementi vsakega plana. Sprašujemo se, kako bo lahko vlada dosegala širok družbeni konsenz o usmeritvah slovenske zdravstvene politike brez transparentnega in kakovostnega dokumenta, ki bo temeljil na enotnih evropskih vrednotah, začrtal natančne strategije in opredelil konkretne vsebinsko, časovno in količinsko opredeljene cilje razvoja varovanja zdravja prebivalcev Slovenije, od politike financiranja do sodobnih oblik organiziranja in delovanja zdravstvenega sistema.V Gibanju za ohranitev in izboljšanje javnega zdravstva bomo še naprej kritični do neustreznih in škodljivih predlogov zdravstvene politike in vztrajali pri zahtevah, da naša zdravstvena politika temelji na enotnih evropskih načelih in evropski smeri razvoja zdravstvenega varstva ter na lastni dobri praksi in izkušnjah, ki nam jih zavidajo številne evropske države. Zato zahtevamo, da v Planu zdravstvenega varstva vlada zagotovi:– postopno zmanjševanje obsega zasebnih sredstev (recimo do ravni EU-15); – ponovno vzpostavitev univerzalnega zdravstvenega varstva, v katerega bodo vključeni vsi prebivalci Slovenije;– višino vplačil za prostovoljno zavarovanje v odvisnosti od dohodka;– razširitev osnove za plačevanje prispevkov iz plač na vse dohodke zavarovanca; – ustvarjanje pogojev za univerzalnost, dostopnost, enakost in pravičnost tudi pri zagotavljanju in ohranjanju zdravstvenih pravic oziroma njihovem povečevanju v skladu z rastjo razpoložljivih sredstev na podlagi višje rasti BDP; – podeljevanje koncesij tam, kjer ta rešitev prinese komparativne prednosti pred izvajanjem dejavnosti v javnem zavodu oziroma kjer niso zadoščene potrebe po javni zdravstveni službi;– ohranitev in nadaljevanje dobre prakse primarnega zdravstvenega varstva v celoviti skrbi za zdravje prebivalstva tudi s tem, da se funkcije in poslanstvo zdravstvenega doma prioritetno vzpostavijo in okrepijo s pridobitvijo novih kadrov;– izdelavo jasnih in strokovnih meril in kriterijev za oblikovanje mreže izvajalcev na vseh treh ravneh ter dolgoročni načrt kadrovskih zmogljivosti, ki bo Sloveniji zagotavljal kakovostno in enakomerno razporeditev izvajalcev zdravstvenega varstva. Za zaključek bi radi poudarili, da za razvito evropsko državo ni dovolj, da napiše neko resolucijo, ampak je treba pripraviti kakovosten in učinkovit ter dolgoročen načrt razvoja varovanja in krepitve zdravja prebivalstva. Mag. Dunja Obersnel Kveder, dr. med., članica Gibanja za ohranitev in izboljšanje javnega zdravstvab zaključku javne razprave o Resoluciji o nacionalnem planu zdravstvenega varstva 2008–2013 je ministrica za zdravje sporočila javnosti, da je prejela več kot 100 predlogov za dopolnitev resolucije in da bo ministrstvo upoštevalo le tiste, ki se bodo smiselno vključili v njen koncept. Javnost je seznanila tudi o svoji nameri, da bo dopolnjen dokument takoj posredovala vladi in državnemu zboru, brez predhodne javne razprave.