Takšni pomisleki se pojavljajo v resnem tisku, le malokdaj pa v mediju vseh medijev, na televiziji. Iraška vojna je pokazala ves blišč in bedo tega medija: na eni strani pogumni poročevalci s prve bojne črte (ti so v znatnem številu pogum plačali tudi s svojo kožo, pri čemer jih je večino pobila osvobodilna vojska), na drugi strani pa monotona produkcija medijskih klišejev, ki izražajo vladajočo ideologijo v matični državi medija. Medijska konstrukcija realnosti se je najbolje kazala v dveh ekstremnih podobah iraške vojne. Arabski mediji so največ kazali podobe razmesarjenih iraških civilistov, zlasti otrok, in tudi z vrednostnimi pojmi (invazija, ameriški osvajalci, iraški mučeniki itd.) tolmačili vojno kot kolonialistično agresijo na bratsko državo, pravzaprav na ves arabski in muslimanski svet. Anglo-ameriški mediji pa so uprizarjali estetizirano tazličico vojne, ki je prikazovala zlasti surovo lepoto orožja in vojaškega ambienta, le malo ali nič pa grozo in gnus njunih učinkov na človeška telesa. Ti mediji so služili dvema gospodarjema: komercialnemu interesu lastnikov za čim višjo gledanost in hkrati interesu gospodarjev vojne, ki so prodajali mit o nesebičnem pohodu. In na koncu so učakali presežni užitek v prizorih poplesujočih Bagdadčanov, ki se zahvaljujejo gospodu Bushu in s sandali tolčejo po glavi porušenega Sadamovega kipa pri čemer se je malokdo vprašal, ali ni to samo manj pomemben del zloma neke sicer surovo vodene, a nedvomno etnično-kulturno zapletene družbe, ki jo je osvoboditev na mah potopila v pravo kataklizmo brezvladja. Ah, saj res, kako je s tistimi odkritimi sodi z bojnimi strupi, o katerih so nam obljubili končne izvide že za prejšnji torek ali sredo? Predvčerajšnjim je CNN sramežljivo, čisto na dnu poročila o odkritju zakopanih premičnih laboratorijev, sporočil, da je bilo v sodih le tisto, kar je pisalo na njih pesticidi.