Ne spomnim pa se, da bi kakšna poteza katerega koli od dosedanjih predsednikov vlade povzročila takšno nejevoljo med volilci lastnega tabora. In toliko privoščljivega odobravanja opozicijskega bloka. Prav resnih obramb Pahorjevih zadnjih potez je malo. V glavnem jih zasledimo pri medijskih krjavljih, ki pišejo v krjaveljske novice. Le izjemoma tudi v t.i. resnem tisku. Tako je »kulturna novinarka« Dela stopila na stran Pahorja. Da bi ga vzela v bran. No, ne Pahorja, ampak Rupla. Nič sicer ne poskuša ali ne zna utemeljiti, s čim bi Rupel takšno apologijo zaslužil. Z značajem? S serijskimi zunanjepolitičnimi fiaski? Ali nemara s svojimi prispevki k medijski svobodi? Morda ravno s slednjim. Donedavni Delov sodelavec je prav na straneh časopisa, ki mu je odstopal prostor, napovedal temu istemu časopisu in medijem nasploh vojno. In ne samo napovedal, ampak jo tudi izvrševal. Prav med (bivšimi) sodelavci Dela je bilo največ žrtev te vojne. Matija Grah bi znal o Ruplovem medijskem in splošnem demokratičnem talentu kaj povedati. Gospa se seveda ni spuščala na tako banalno raven, da bi proti temu medijskemu lomastenju pretirano protestirala ali se celo aktivno upirala. To bi bilo nekulturno. Pa čeprav tudi oportuno, preračunljivo. Še zlasti zdaj, ko, kot zapiše, skuša Pahor »kultivirati politično kulturo«. Če odmislimo, da gospa ni absolvirala pojma politična kultura, s katerim operira in ga banalno reducira na politične manire, je njen ključni adut v neadresirani polemiki nerazumevanje reda simbolnega. A bodi dovolj in preveč.