Vedela sem, kaj mi govori in zakaj mi to pravi. Kajti znala sem prepoznati razliko med resničnim mirom v duši, ki sem ga živela tri mesece v samotni vasici v Angliji – tam sem najela v preurejeni garaži apartma – in nemirom, ki se me je polastil, ko sem se vrnila domov. V hrup. Na čarobnem angleškem podeželju sem spala v črni temi. Vaščani – premožni Britanci, ki so čuvali svojo odmaknjeno vas v njeni svojskosti kot punčico v očesu – so se odrekli javni razsvetljavi, da ne bi ponoči pregnali ptic in drugih živali. Niso prihajali s ponočevanj na hrupnih motorjih ali v avtomobilih, s katerimi bi uprizarjali dirke po vaški cesti. V tej vasi je bil ponoči mir. In mir je bil takrat tudi v moji duši. In grlu – govorila sem nekaj ur samo konec tedna na kakšnem kosilu ali med tednom kratek čas s kom, ki je prišel mimo moje hiške ali pokukal vanjo. Tri mesece sem živela praktično v tišini. Blaženi čas, najlepši v mojem življenju, iz katerega se hranim še dandanes.