Zakaj je pronatovsko razpoloženje v katoliškem občestvu tako močno prisotno? Tudi zato, ker ga med svoje številne bralce brez kančka dvoma širi tednik Družina: »Edini cerkveni tednik v Sloveniji bi seveda moral biti tednik vseh slovenskih katoličanov, se pravi, da bi moral upoštevati njihovo občestveno zbornost, v resnici pa je v marsikaterem pogledu glasilo le enega, zame versko zelo spornega dela slovenskih katoličanov, namreč pripadnikov ali vsaj duhovnih dedičev slovenskega domobranstva. Prav iz te drže najbrž raste tudi slepo navdušenje za Ameriko in vojaško zvezo, ki jo dejansko ima na vajetih,« meni Ošlak. Natovska histerija cerkvenega vodstva, o kateri govori Ošlak, je utež, ki deloma zavira tudi skupno izjavo škofovske konference. A ne gre samo za to. »Zadrego slovenskega cerkvenega vodstva glede javne izjave o miru je mogoče deloma razumeti. Ni se mogoče doma 'bratiti' z najhujšim zoprnikom krščanstva v slovenskem parlamentu zoper upravičene zahteve muslimanov po džamiji, v primeru Iraka pa se izrekati za mir. Najprej je treba ustvariti mir v Ljubljani, skleniti naravno zavezništvo iskrenih kristjanov z iskrenimi muslimani in zapustiti slabo družbo slovenskih nacionalnih socialistov, potem je šele mogoče verodostojno pritegniti papežu in vesoljni Cerkvi v zavzemanju za svetovni mir,« pravi Ošlak. Katoliška cerkev na Slovenskem po njegovem posredno sicer dela za mir, kolikor oznanja evangelij. A to je premalo. Sistematično bi morala vzgajati človeka miru. »Če pa Cerkev oziroma del njenega vodstva in duhovništva bolj zanima članstvo v zvezi Nato kakor pa verska priprava vernikov na resnični mir, potem je mogoče reči, da se svoji nalogi izneverja in je bolj v službi sveta kakor pa svojega Ustanovitelja.«