»Čečenski bratje tebe ne potrebujejo na bojišču. Oni rabijo denar. Najboljši način, da jim pomagaš, je, da pošlješ denar v taborišča prek Mahtab al-Hadamat.« Po premisleku pa je dodal: »Predvsem pa potrebujemo več bratov med neverniki.« S tem je končal. Dal mi je ukaz in v znak strinjanja sem prikimal. Ko je spet povzel besedo, je bil ton njegovega glasu lahkotnejši. »Ali lahko potuješ pod svojim pravim imenom? Si imel kakšne težave z oblastmi?« »Ne. Mislim, da bi lahko šel do Turčije in si tam kupil potni list.« »Dobro. Za podrobnosti se bomo dogovorili, ko se vrnemo v Pešavar. Za potni list pa naj te nič ne skrbi – ta je pri Abu Zubajdi z drugimi tvojimi stvarmi. Jutri odpotujeva.« Potem me je pogledal in z resnim glasom rekel: »Da slučajno ne boš pozabil, da je zdaj za Arabce v Pakistanu težak čas. Vsakega Arabca, ki nima vize, vržejo v zapor.« Moja viza se je iztekla pred osmimi meseci. »Zdaj pa mi prinesi svoj zvezek,« je rekel Ibn al-Šejk in pri tem mislil na zapiske, ki sem si jih delal pri pouku z Asadom Alahom. Tekel sem ponje in jih prinesel k avtomobilu. Ibn al-Šejk jih je vzel in mi v zameno dal šop bankovcev. »To je zate,« je rekel. »To je darilo našega šejka za vsakega brata.« Potem je stopil iz avta in se napotil proti mošeji. Ko sem se vračal proti vojašnici, sem denar preštel. Dal mi je skoraj štiristo dolarjev v pakistanskih rupijah. Takrat nisem vedel, koga je mislil z besedo »šejk«. Danes sem prepričan, da je šlo za Osamo bin Ladna. Ko sem se vrnil v sobo, je bil tam že Abdul Kerim. Tudi on je dobil štiristo dolarjev. Ko sem mu povedal, da odhajam, se je razžalostil. »Prišel si za menoj in odhajaš pred mano,« je rekel. Tudi on bi šel rad čim prej iz Darunte. »Ali imaš dovolj džihada, Abdul Kerim?« sem ga vprašal. »Ne, seveda ne,« se je branil. »Samo rad bi šel čim prej na fronto, samo to. Rad bi se vrnil v Evropo in začel svoje poslanstvo.« Ni se mi bilo treba posebej truditi, da bi ga razumel. Na neki način sem isto hotel tudi sam – vrniti se v Evropo in izpolniti poslanstvo.